Družba je v evropskih državah in ZDA trenutno izrazito razdeljena vzdolž osi, ki deli ideologiji globalnega liberalizma in nacionalističnega konzervativizma. V trenutnih razmerah se ta delitev manifestira predvsem okoli vprašanj migracij in sovražnega govora oz. politične korektnosti (odvisno, iz čigave prespektive gledate), bolj ontološko pa okoli koncepta svobode.

To toksično politično stanje Zahodne družbe šibi liberalno demokracijo, ki se prvič po simbolnem padcu Berlinskega zidu zdi resnično ogrožena. Od zunaj ji konkurira vedno bolj razvit in uspešen kitajski meritokratski mandarinat, od znotraj pa ji grozi fašizem, za katerega smo menili, da je leta 1945 “umrl”. Vse skupaj poteka v jami, ki si jo je skopal liberalizem sam.

Ontološke razlike med Zahodom in Vzhodom

Stopnjevanje sovražnosti med različnimi političnimi frakcijami, ki ga dodatno spodbujajo družbena omrežja, lahko v prvi vrsti pripišemo eni izmed temeljnih specifik Zahodne, evro-atlantske, judo-krščanske ali kakorkoli ji želite reči civilizacije – to je delitev pojavov na dva antagonistična pola ter zero-sum pristopu k igram, ki predvideva izid v obliki absolutnega zmagovalca in absolutnega poraženca.

Vzhodna, orientalska oz. taoistična tradicija v nasprotju z Zahodno obravnava dva pola (yin in yang) kot komplementarna dela celote, med katerima je potrebno konstantno iskati ravnovesje – pragmatično, glede na trenutne časovne okoliščine. Zahodni in Vzhodni družbeni svet se razlikujeta še glede odnosa do svobode / avtoritete, posameznika / skupnosti, ter v linearnem / cikličnem dojemanju časa. Prav tako sta obe civilizaciji razvili svoj specifičen režim – (meritokratski) mandarinat na Kitajskem in (liberalno) demokracijo v Evropi in Ameriki.

Svoboden demokratični režim

Pa vendar Zahodna metafizika ni vedno prevladovala na geografskem področju današnje Evrope. Platon in Aristotel, začetnika Zahodne politične misli, sta bila skeptična do svobode, srečo posameznika sta neločljivo povezala s srečo skupnosti, njun nesojeni proto-zahodnjaški pogled na svet pa se kaže tudi v ciklični dinamiki spreminjanja režimov, ki sta jo v 4. stoletju pr. n. št. opisala v svojih delih Republika in Politika.

Režim pomeni obliko vladavine, ki jo definirajo način vladanja, način distribucije javnih položajev, ter pravice in dolžnosti državljanov. Poleg formalnih struktur in institucij k njegovim konstitutivnim elementom prištevamo še moralne in duhovne prakse, zakone, navade, običaje ter sentimente. Platon opisuje 5 tipov političnih režimov in načinov prehajanja enega v drugega.

V aristokraciji vladajo za to nalogo najbolj sposobni, a se zaradi regresije politične kulture in privatizacije premoženja razvije v timokracijo, ki pomeni vladavino vojaške aristokracije. Človeški pohlep timokracijo razvije v oligarhijo, ki predstavlja vladavino bogatih. Oligarhija se kaže predvsem v veliki materialni neenakosti.

Ko postanejo materialne razlike med bogatimi in revnimi prevelike, na podlagi državljanskega upora nastane demokracija, ki temelji na enakomerni porazdelitvi svobode in politične moči med državljane, definirajo pa jo tudi svobodne volitve ter svoboda govora in vesti.

Ker je homo sapiens v večji meri nagonska in čustvena žival kakor zavesten racionalni agent, začne svoboden človek slej ko prej zlorabljati svojo svobodo. Zaradi prekomernega predajanja strastem demokratične državljane prevzamejo nebrzdani apetiti, družba pa začne posledično drvet proti kaosu. Demokracija se tako razvije v tiranijo, v kateri skuša avtokratski vladar v družbi ponovno vzpostaviti red in disciplino.

Svoboda je tako yin in hkrati tudi yang vsake demokracije, zaradi česar je Aristotel kot idealni režim predlagal zmes demokratične svobode in aristokratske avtoritete. A je svoboda skladno z zahodnjaškim obravnavanjem antagonizmov “zmagala”.

Moderni buržuj

Eden izmed Platonovih prispevkov v politični filozofiji je tudi ideja, da vsak režim ustvari poseben karakterni tip. Karakter lahko razumemo kot sistem racionalnih vedenjskih algoritmov, temelječih na specifični ideologiji. Karakterni tip modernega posameznika Steven B. Smith imenuje buržuj, ponazori pa ga s primeri Reneja Descartesa v Evropi in Benjamina Franklina v ZDA. V politični teoriji buržuj doživi rojstvo v Machiavellijevem delu Vladar (1532), v književnosti naj bi bil najbolje uprizorjen v liku farmacevta Homaisa v Flaubertovem romanu Madame Bovary (1856).

Moderno Zahodno družbo determinira razumevanje skupnosti kot trga za svobodno izmenjavo dobrin, država pa je zreducirana na zaščitnika pravic in zasebne lastnine posameznikov. V tem kontekstu se rodi buržujski karakterni tip, za katerega so značilni svoboda, individualizacija ter neprestan napredek na podlagi akumulacije kapitala. Če je Platon svobodo dojemal kot tragično za režim in državljane – na podlagi teze, da moč in svoboda pokvarita človeka, je v delih po Republiki predlagal zakonsko omejitev svobode tudi za filozofe-kralje – pa je narava buržujskega karakterja v liberalni mitologiji herojska, tip karakterja pa na sodobnem Zahodu prevladujoč.

Od pojava modernih demokracij v 18. stoletju pa je bil herojski tudi naskok liberalizma na ideološki prestol Zahodnega sveta, ni mu pa uspelo “osvojiti” drugih geografskih območij, čeprav so liberalci to grandiozno napovedali.

Kao konec zgodovine

Po “smrti” fašizma leta 1945 se je svet razdelil na dva bloka – socialističnega in liberalnega, ta globalni antagonizem, znan pod imenom Hladna vojna, pa je vztrajal vse do razpada Sovjetske zveze in simbolične “smrti” socializma. Liberalizem je svojo zmago razglasil na najbolj aroganten način, ta moment pa je postavil narativ liberalizma za naslednjih 30 let, hkrati pa tudi temelje za nastanek kontra-ideologije (alt-right), ki smo ji v obliki oživljenega fašizma priča v zadnjih letih.

Najprej je Francis Fukuyama leta 1989 v famoznem eseju (in kasneje istoimenski knjigi z naslovom Konec zgodovine) razglasil … konec zgodovine – zmago liberalizma kot idealne svetovne politične ureditve. S to samopripisano superiornostjo je liberalizem prevzel nekakšno narcisistično držo, ki se med drugim kaže tudi v kategoričnem zavračanju alternativ. In ni trajala dolgo, preden se je narcisistični liberalizem na krilih “zgodovinske zmage” začel šopiriti po planetu.

Svojo simbolno zmago so liberalci proslavili leta 1991, nekaj mesecev pred formalnim razpadom Sovjetske zveze. Takrat je ameriška korporacija Warner Bros. organizirala koncert Metallice in drugih težkometalskih bendov na moskovskem letališču Tushino, kjer so med Hladno vojno potekale vojaške vaje Sovjetov z razkazovanjem najnovejših vojaških inovacij. Ta provokacija je pokazala na veliko šibko točko liberalizma – zase misli, da je jači od sudbine. Toda bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo karma liberalizmu to potezo vrnila.

Postmoderni neoliberalizem

In karma jo je vrnila leta 2016 – z Brexitom in Trumpom ter posledičnim valom desnih (nacionalistično konzervativnih) populistov, ki so destabilizirali demokratični Zahod. Čeprav nihče ni pričakoval takšnega anti-liberalnega upora, pa je njegovo seme potiho klilo v pozabljenih predelih Zahodnih dežel.

Anti-liberalni populizem se je v zadnjih 30 letih začel krepiti na ameriškem podeželju, kjer so nekoč ponosni kmetje zaradi ekonomskega neoliberalizma postali poceni podizvajalci velikih korporacij, hkrati pa je njihov način življenja začela ogrožati še liberalna urbana kultura. Na področju ekonomije je nov val nezadovoljstva sprožila ekonomska kriza leta 2008, dodaten bencin na populistični ogenj ameriške desnice pa je prilila postmoderna liberalna kultura (nekateri ji pravijo tudi kulturni marksizem) z Barackom Obamo na čelu. Gre seveda za kulturo politične korektnosti.

Moderna definicija politične korektnosti govori o buržujskem diskurzu, ki služi ustvarjanju in vzdrževanju družbenega ugleda (kapitala) nekega govorca. Sčasoma je politična korektnost v ZDA postala način spreminjanja javnih politik skozi spreminjanje javnega diskurza. V času zadnje predsedniške kampanje v ZDA je bila politična korektnost definirana kot jezik, javne politike in drugi ukrepi, namenjeni izogibu razžalitve partikularnih (zatiranih) družbenih skupin, obenem pa ni izgubila buržujskega namena uporabnikov tega diskurza, ki z njegovo uporabo “izkazujejo” svojo moralno in kulturno večvrednost ter s tem akumulirajo ugled oz. družbeni kapital. A superiornost ideologij v demokracijah izbiramo državljani na volitvah.

Trump je v uspešni predsedniški kampanji s strateškim trolanjem spravil na površje hinavščino postmoderne politične korektnosti, ki problematizira uporabo žaljivih besed za naslavljanje zatiranih družbenih skupin, nima pa problema z uporabo besede redneck za bele podeželce, čeprav so tudi oni na nek način ekonomsko in kulturno zatirani – vsaj v njihovi percepciji.

S tem trenutkom, ko je Trump razkrinkal hinavščino politične korektnosti, je liberalna kultura izgubila simbolni boj – boj za simbolni oz. kulturni prestiž – proti konzervativcem. In ne samo to, “pi**e klerokatolibanske” preko trolanja ne samo Trumpa, ampak tudi drugih desnih provokatorjev, izživljajo vse svoje potlačene frustracije, ki so nastale na podlagi mehkega despotizma liberalne ideologije, tako na ekonomskem kot na kulturnem področju. Mnogi liberalci seveda tega še vedno nočejo spregledati, saj so preveč prepričani v lastno ideološko superiornost.

Kam naprej?

Superiornost Zahodne liberalne demokracije kot političnega režima je v teoriji na pram avtoritarnemu kitajskemu mandarinatu utemeljena na self-correcting sposobnosti demokratičnega sistema. A liberalizem je zaradi svoje arogance in narcisizma očitno nezmožen kritične samorefleksije. Tako je ostal ujet v nekem drugem času, zaradi česar se ne uspe prilagoditi novim družbenim okoliščinam 21. stoletja, v katerem se človeštvo začenja spopadati z verjento največjimi izzivi doslej – izzivi ekološke, biološke in tehnološke narave, pa tudi družbene.

A vendar upanje ostaja. Da pretiran liberalizem hrani fašizem, je podobno kot Platon pred njim prepoznal celo sam Fukuyama, ki je v intervjuju za New Yorker leta 2018 izjavil, da je postmoderni liberalizem grožnja liberalni demokraciji. Mnogo drugih akademikov svari, da je vrnitev politike na polje razrednega boja edini protistrup za vzpon nacionalističnega fašizma. Sedaj morajo miselni preskok narediti še ostali liberalci, ki bi namesto kategoričnega zavračanja drugače mislečih lahko le-tem za spremembo demokratično prisluhnili. Začnejo lahko z branjem Platona – fašista.

 

 

Bolj poglobljeno branje:

Bergguden, N. in Gardels, N. (2013). Inteligent Governance for the 21st Century: A Middle Way Between East and West. Cambridge: Polity Press.

Plato (2013). The Republic and Other Dialogues. New York: Barnes & Noble.

Aristotel (2013). Politics. Oxford: Oxford University Press.

Smith, Steven B. (2016). Modernity and Its Discontents: The Making and Unmaking of the Bourgeois from Machiavelli to Below. Nev Haven: Yale University Press

twitter