Združene zračne in pomorske sile ZDA, Francije in Velike Britanije so 14. aprila 2018 izvedle raketni napad na cilje v Siriji, ki predstavljajo del režimske infrastrukture za razvoj, proizvodnjo in skladiščenje kemičnega orožja. Trditve ameriškega predsednika Donalda Trumpa o popolno izvedenem napadu so kmalu zasenčili podatki  o učinkovitosti relativno zastarelega sirskega sistema zračne obrambe (sovjetske proizvodnje), ki je po poročanju ruskega obrambnega ministrstva onemogočil skoraj dve tretjini izstreljenih raket. Zaveznika v sirski vojni, Vladimir Putin in Bashar Al Assad sta intervencijo zahodnih držav označila kot agresijo. Poleg tega, sirski voditelj, vse očitnejši zmagovalec sirske vojne, že razmišlja o povojni obnovi države in ponovni oživitvi gospodarstva, pri čemer bosta pomembno vlogo odigrali zaveznici Ruska federacija (RF) in Iran. Assad ostaja edini diktator iz vrst arabske socialistične stranke Baat – ideološke mešanice socializma, arabskega nacionalizma in proti-imperializma, ki mu je kot kaže uspelo preživeti arabsko pomlad. Kdo v resnici je človek, ki se imenuje Bashar Al Assad, kakšna je bila njegova politična pot in kako mu je uspelo ohraniti oblast v sirski vojni?

Bashar Al Assad se je rodil leta 1965 v Damasku kot drugorojeni sin Hafeza Al Assada, pripadnika alavitske (šiitske) manjšine in člana stranke Baat, ki je z državnim udarom leta 1963 prevzela oblast v Siriji. Hafezu je ob naslombi na alavitske vojaške elite uspelo ustvariti učinkovit represivni vojaško-politični režim, na čelu katerega je kot predsednik z »železno roko« vladal Siriji med leti 1971 in 2000. Vzpostavljeni režim je temeljil na pretežno alavitski in predsedniku zvesti Sirski arabski vojski (SAV), represivnem sistemu obveščevalnih služb ter pro-režimskih paravojaških milicah, ki so nastale z oboroževanjem civilistov – podpornikov stranke Baat. Medtem se je Bashar šolal na arabsko-francoski šoli v Damasku, kjer se je naučil tekoče govoriti Francosko in Angleško ter kasneje postal študent medicine. Svojo mladost in študentska leta je preživel v senci brata Bassela, bodočega političnega naslednika Hafeza. Bashar je leta 1992 zaključil okulistično specializacijo v londonski bolnišnici Western Eye in vse je kazalo, da nikoli ne bo imel opravka s politiko. A to se je sunkovito spremenilo leta 1994, ko je Bassel umrl v prometni nesreči, Bashar pa se je moral vrniti v Damask. Preračunljivi Hafez, ki je tedaj potreboval novega naslednika je Basharja usmeril v vojaško šolo, kjer je »ob režimskih ugodnostih« hitro napredoval po vojaški hierarhiji in v samo petih letih dosegel čin polkovnika. Med tem je deloval tudi kot svetovalec predsednika. Leta 2000 je Hafez Al Assad umrl, Bashar – poročen z Britanko sirskega rodu pa je bil z 97 % podporo na javnem referendumu izbran za novega predsednika Sirije ter novega voditelja stranke Baat.

Ob prevzemu oblasti je bil Bashar Al Assad v mednarodni skupnosti obravnavan kot izobražen voditelj mlajše generacije, ki je pripravljen izvesti »kulturno revolucijo« ter postopno spremeniti avtokratsko Sirijo v moderno državo. Čeprav je bil do hitrega procesa demokratizacije precej zadržan, je kmalu po prevzemu oblasti celo izjavil: »da je demokracija orodje za boljše življenje«. Basharjeve obljube so se nanašale predvsem na zmanjšanje korupcije znotraj vlade ter modernizacijo države v smislu informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Kljub optimističnim pričakovanjem in obljubljenim reformam pa je bila resničnost precej drugačna. Bashar je namreč podedoval ekonomsko nestabilno in represivno državo, ki se je za ohranjanje družbenega reda in miru močno naslanjala na zakon o izrednih razmerah iz leta 1963. Zakon je režimu omogočal omejevanje svobode govora, odvzemanje prostosti, mučenje in celo usmrtitev ljudi, zaznanih kot »grožnje nacionalni varnosti«. Do bistvenih sprememb ni prišlo niti na zunanjepolitičnem področju. Bashar je nadaljeval očetovo doktrino podpore šiitskemu gibanju Hezbollah v Libanonu ter leta 2006, z izraženo podporo iranskemu jedrskemu programu, poskrbel za dodatno okrepitev zavezništva z šiitsko islamistično republiko.

K ohranitvi avtokratskega položaja Basharja Al Assada je skozi sedem let trajajočo sirsko vojno pripomoglo prepletanje številnih dejavnikov, med katerim najbolj izstopajo: učinkovita strategija proti-uporniškega vojskovanja, spretna uporaba javne diplomacije ter pomoč zunanjih zaveznikov – RF, Irana in drugih šiitskih milic, predvsem Hezbolaha. Proti-uporniška strategija predstavlja enega ključnih elementov nacionalne varnosti sirskega režima že od časa vladavine Hafeza, ki je med leti 1979 in 1982 uspešno zatrl upor muslimanske bratovščine. Bashar Al Assad se je že od samega začetka spopadov v Siriji opiral na vojaško strategijo, ki v veliki meri odseva tisto, ki jo je Hafez uporabil pri zatrtju upora muslimanske bratovščine v začetku osemdesetih. Gre za selektivno razporejanje in kombiniranje SAV, politično zanesljivih alavitskih elitnih enot in pro-režimskih milic z namenom zasedbe in ohranitve nadzora nad ključnimi urbanimi centri z gospodarsko in vojaško infrastrukturo ter območji z večinsko pro-režimskim (alavitskim) ali mešanim prebivalstvom. S prestrukturiranjem enot SAV ter ob izdatnem opiranju na obveščevalno-varnostni aparat je režimu uspelo do dobra omejiti dezerterstvo in prestopništvo na stran upornikov ter pravočasno identificirati nelojalno vojaško osebje. Obstreljevanje, bombardiranje in raketiranje območij pod nadzorom uporniških sil, je sprožilo razseljevanje civilnega prebivalstva, čigar prisotnost je ključna za uspešno vodenje oboroženega upora. Ob uporabi brutalnega nasilja nad sunitskimi in drugimi protirežimskimi civilisti, pa je Assadov alavitski režim »počistil« etnično sporna ozemlja.

V prvem letu po izbruhu arabske pomladi v Siriji, je Assadova javna diplomacija revolucijo označevala kot »dobro organiziran« konstrukt zunanjih držav, katerih morebitne intervencije bi imele »hude posledice za napadalce«. Z izražanjem pripravljenosti na spopad tako z notranjimi, kot tudi zunanjimi sovražniki je Assad poskušal ustvariti vtis, da njegov režim, kljub mednarodnim pritiskom in obsodbam, ostaja trden. Rastoča politična razhajanja in pojav vedno večjega števila skrajnih islamističnih oboroženih skupin znotraj opozicijskega bloka sta sovpadla z interesi režima, ki je boj za ohranitev oblasti skušal predstaviti v luči boja proti širjenju sunitskega islamističnega terorizma. K temu so dodatno pripomogli vojaški uspehi ISIS, ki so vzbudili pomisleke (predvsem) zahodnih držav glede podpore in oboroževanja opozicijskih sil, hkrati pa ustvarili »legitimen« motiv za zunanje vojaško posredovanje. Poleg tega, je ameriška zadržanost do intervencije v Siriji, zaradi uporabe kemičnega orožja poleti 2013 povzročila geopolitični vakum, ki je omogočil posredovanje RF. Brez intervencije slednje ter vojaške podpore, ki sta jo skozi celotno vojno nudila Iran in Hezbolah, bi bil obstoj sirskega režima nedvomno že zdavnaj pod resnim vprašajem.    

Obstoj avtokratskega režima Basharja al Assada predstavlja še enega v seriji primerov, kjer se želja po demokratizaciji politično, ideološko in versko »preveč raznolike« družbe ter pod vplivi zunanjih akterjev, ki zasledujejo egoistične interese sprevrže v krvavo vojno. V kaotičnih vojnih razmerah, katerim ni videti konca in kjer je demokratizacija države praktično nedosegljiva, se diktatura na trenutke zdi najprimernejša oblika družbene ureditve za zagotavljanje družbenega reda in miru. Čeprav je obstoj Basharja Al Assada v veliki meri pogojen z podporo zavezniških držav – RF in Irana, je težko zaobiti vlogo njegove diktatorske avtoritete. Bashar se je v sedmih letih državljanske vojne izkazal za pretkanega in trdoživega avtokrata, ki za ohranitev svojega položaja ne izbira sredstev. Njegova osebnost pa je še posebej zanimiva zaradi kontrastne življenjske poti. Pred Basharjevim prevzemom oblasti, bi si namreč le redki upali trditi, da bo »na zahodu« izobraženi doktor medicine, ki ni kazal zanimanja za politiko, nekoč postal zmagovalec sirske državljanske vojne in edini diktator, ki mu je uspelo preživeti arabsko pomlad.


VIRI:
  • Fulton, Will, Joseph Holliday in Sam Wyer. 2013. Iranian Strategy in Syria. Institute for the Study of War and AEI’s Critical Threats Project.
  • Holliday, Joseph. 2013. The Assad Regime: From Counterinsurgency to Civil War. Washington: Institute for the Study of War.
  • Spyer, Jonathan. 2012. Syrian Regime Strategy and the Syrian Civil War. MERIA Jurnal 16 (3):  1-9.

twitter