»Svet se spreminja zelo hitro. Veliki ne bodo več premagovali majhnih. Hitri bodo premagovali počasne.« (Rupert Murdoch).
Proces, ki zajema zgornje besede, lahko preprosto poimenujemo digitalizacija, čeprav pri konceptu digitalizacije ni nič preprostega. V kolikor želimo zares razumeti, kaj proces digitalizacije prinaša, kakšne spremembe povzroča ter na kakšen način spreminja delovanje družbe, moramo naprej razumeti konceptualne razlike v različnih pomenih omenjenega procesa.

Digitizacija in digitalizacija
Prvi pomen se namreč nanaša na digitizacijo (ang. digitization), ki označuje pretvorbo analognih tokov informacij v digitalne bite. Drugi pomen pa se nanaša na digitalizacijo (ang. digitalization) kot sprejemanje ali povečanje uporabe digitalne tehnologije s strani organizacij, industrije, držav, ipd. Konkretno to označuje način, s katerim so številne domene družbenega življenja prestrukrutirane okrog digitalne komunikacije in medijske infrastrukture.
Razliko med konceptualnima pomenoma digitalizacije lahko prikažemo tudi na preprostem primeru. V kontekstu digitizacije uporabimo digitalno orodje, s katerim skeniramo analogni zapis pogodbe v digitalni zapis pogodbe, ki ga nato shranimo v digitalnem formatu PDF, le-tega pa nato shranimo na trdi disk na našem računalniku. V kontekstu digitalizacije pa uporabimo digitalno orodje, s katerim skeniramo analogni zapis pogodbe v digitalni zapis pogodbe, ki ga nato shranimo v digitalnem formatu PDF, ta PDF pa nato prenesemo preko internetne povezave na storitev oblaka (ang. Cloud service), s čimer lahko do njega dostopamo kadarkoli in kjerkoli. V obeh primerih je bil proces digitiziran, vendar je v drugem primeru proces bolj digitaliziran, saj smo v večji meri izkoristili digitizacijo. Medtem, ko digitalizacija implicitno izraža pozitivno konotacijo, v primeru digitizacije temu večinoma ni tako. Primer prav tako kaže, da digitizacija omogoča digitalizacijo in da za realizacijo digitalizacije nujno potrebujemo digitizacijo.

Digitalna transformacija
Digitizacija je torej proces pretvarjanja analognih informacij v digitalne informacije. Ko se ta proces uporabi kot vzvod za izboljšanje političnih, ekonomskih, kulturnih ali drugih procesov, to imenujemo digitalizacija. Rezultat tega procesa pa imenujemo digitalna transformacija, ki jo lahko opredelimo kot proces preusmerjanja organizacije od starega pristopa k novim načinom dela in razmišljanja s pomočjo uporabe digitalnih, socialnih, mobilnih in nastajajočih tehnologij. Vključuje spremembe v vodenju organizacije, predpostavlja drugačno razmišljanje, spodbuja inovacije in razvoj novih poslovnih modelov z vključevanjem digitizacije sredstev ter povečano uporabo tehnologije z namenom izboljševanja uporabniške izkušnje zaposlenih v organizaciji, strank, dobaviteljev, partnerjev in delničarjev. Čeprav se digitalna transformacija uporablja v pretežno poslovnem kontekstu, njen vpliv zajema tudi druge vrste organizacij, kot so vladne, nevladne, ter mednarodne. Te organizacije pogosto uporabljajo obstoječe in nastajajoče tehnologije kot orodje pri reševanju družbenih izzivov, kakor je npr. onesnaževanje okolja, staranje prebivalstva, pomanjkanje služb, ipd.

Družbene implikacije
Če se za trenutek ustavimo, lahko opazimo, da živimo v obdobju, ko digitizacija, digitalizacija ter digitalna transformacija korenito spreminjajo družbene strukture in način življenja, pri čemer akademska skupnost sicer že uspeva ustvarjati nekatere nove koncepte (npr. omrežne družbe, brezmedijskost, paralelni svet), s katerimi skuša proučevati, pojasnjevati in napovedovati spremembe, ki se dogajajo in se bodo dogajale kot posledica razvoja in implementacije novih naprednih digitalnih tehnologij. A problem je pomanjkanje longitudinalnih študij, saj so npr. spletna socialna omrežja, ki radikalno spreminjajo načine produkcije znanja in kulture z vidika obstoja moderne družbe precej svež pojav. Kognitivne posledice (ne)uporabe spletnih socialnih omrežij se šele pričenjajo kazati in zaenkrat še ni rezultatov, ki bi podali konkretne, znanstveno podprte ugotovitve z zvezi z uporabo spletnih socialnih omrežij. Tu je seveda še problem neprimerne uporabe vseh teh (novih) digitalnih orodij.

Proces digitalizacije spreminja organizacijsko okolje do te mere, da se učinki na posamezniku in družbi kažejo z več zornih kotov – z vidika religije, kulture, političnih in drugih nazorov, pričakovanj ter želja, kar neposredno vpliva na socioekonomsko stanje posameznika oz. družbe (Zzauer 2017 , Revoredo 2017 ). Spreminja se tudi narava medosebnih odnosov, v porastu so različne oblike duševnih bolezni, ki so bila še pred nekaj desetletji obravnavane kot družbi nenevarne, danes pa kažejo potencial, da lahko resno ogrozijo zdrav razvoj in napredek družbe. Politična in komunikološka znanost se že soočata z izzivi, ki jih prinaša digitalizacija na področju medosebne in drugih oblik komunikacije (Charvat in Brunnerova 2017 , Michalska in Lilleker 2017 ). S politično in komunikološko znanostjo povezan fenomen lažnih novic je sicer vseskozi prisoten, a na intenziteti je pridobil ravno s pomočjo informacijsko komunikacijske tehnologije, ki omogoča širjenje v realnem času. Še največji vpliv digitalizacije se kaže na ekonomskem področju, ki igra v razvoju in napredku pomembno vlogo (Denecken 2016 , Evangelista, Guerrieri in Meliciani 2014 ).
Kako velika je dejanska disruptivna moč digitalizacije in kako hitre ter nenadne so spremembe, pričajo podatki World Economic Foruma (2016) , ki kažejo, da bo med leti 2016 in 2021 nadomeščenih več kot 35 % veščin, ki so bile leta 2016 opredeljene kot pomembne za opravljanje dela. Danes praktično nihče z zadostno mero kredibilnosti ne ve ali pa ne upa napovedati, kakšen bo trg dela leta 2025, kakšne bodo potrebe po kadrih in katere kompetence je potrebno razvijati. Še pred nekaj leti so bili moderatorji vsebine na spletnih socialnih omrežjih/iskalnikih nenadomestljiv člen, ki skrbi za primernost dostopne vsebine na spletu, danes pa so že najbolj dovršeni pametni algoritmi sposobni ločevati vsebino na podlagi izgleda in ne samo na podlagi metapodatkov, kar je bila še do nedavnega ena izmed ključnih tehnoloških omejitev. Kakšna bo medijska vsebina čez 5 ali 10 let, ko bodo pametni algoritmi glavni moderatorji vsebine na spletu?

Številni avtorji (npr. Castells 2010 , Van Dijk 2006 , Verhulst 2002 , Sassen 1998 ) vidijo digitalizacijo kot eno izmed ključnih značilnosti sodobnega sveta. Procesa digitalizacije in globalizacije (s katerim je digitalizacija sicer tesno povezana) ekonomije sta povzročila erozijo nacionalne suverenosti, preoblikovala sta koncepte materialnosti, časa in prostora, ter olajšala novo kroženje kulture, kapitala, blaga in ljudi. Raziskave kažejo, da so digitalni mediji na področju financ že postali osrednji steber globalnih kapitalskih tokov. Raziskovalci pa med drugim zagovarjajo tezo, da računalniška tehnologija predstavlja informacijski dobi to, kar je mehanizacija predstavljala industrijski revoluciji (Naisbitt 1984 ).
Obseg, v katerem je tehnološka revolucija s svojimi derivati revolucionalizirala naše družbene strukture je več kot očiten. Tehnologija zadnjih nekaj desetletij izgublja starodavno konotacijo kompleksnih, neosebnih strojev, nadomešča pa jo čedalje bolj pozitivna konotacija naprav, ki množicam zagotavljajo resnične in otipljive lastnosti, skupaj z neskončnimi viri zabave in znanja. Pozitivna konotacija je na račun neverjetnega in skoraj neskončnega potenciala tehnologije povzročila velik prepad v razumevanju disrupcije, ki jo tehnološka revolucija prinaša v kontekstu obstoja in razvoja družbenih sistemov. Digitalizacija gradi nove, inovativne načine družbenih ureditev za generacije, ki analognega sveta praktično ne poznajo več. Ti novi načini so prilagojeni novo nastalim navadam, ki v preteklosti niso bile nikoli upoštevane.

Viri:

Zzauer, Y. (2017). Digitalization Requires a Radical Change in Organizational Culture. Dostopno prek: https://www.capgemini.com/2017/06/digitalisation-requires-a-radical-change-in-organisational-culture/

Revoredo, T. (2017). Digitalization Of Society: The Internet Economy. Dostopno prek: https://www.jota.info/opiniao-e-analise/artigos/a-digitalizacao-da-sociedade-economia-da-web-no-brasil-18052017

Charvat, J. in Brunnerova, O. (2017). Political Communication in the Digital Age: Methods of Political Communication Research in New Media in a New Media Environment. 22th Annual Conference of Central European Political Science Association, Wroclaw. Wroclaw: Institute for Political Science, University of Wroclaw.

Michalska, K. In Lilleker, D. (2017). Digital Politics: Mobilization, Engagement and Participation. Political Communication 34 (1), 1−5.

Denecken, S. (2016). Effects Of Digital Transformation On Businesses: Helpful Use Cases. Dostopno prek: https://www.digitalistmag.com/digital-supply-networks/2016/10/24/effects-of-digital-transformation-businesses-use-cases-04593153

Evangelista, R., Guerrieri, P. In Meliciani, V. (2014). The economic impact of digital technologies in Europe. Economics of Innovation and New Technology 23(8), 802 ̶ 824.

World Economic Forum. (2016). The 10 skills you need to thrive in the Fourth Industrial Revolution. Dostopno prek: https://www.weforum.org/agenda/2016/01/the-10-skills-you-need-to-thrive-in-the-fourth-industrial-revolution/

Castells, M. (2010). The Rise of the Network Society. Malden: Wiley-Blackwell.

Van Dijk, J. (2006). The network society : social aspects of new media. London: Thousand Oaks.

Verhulst, S. (2002). About Scarcities and Intermediaries: the Regulatory Paradigm Shift of Digital Content Reviewed. The Handbook of New Media, 432−447.

Sassen, S. (1998). Globalization and its discontents: Essays on the new mobility of people and money. New York: The New Press.

Naisbitt, J. (1984). Megatrends: ten new directions transforming our lives. New York: Warner.

twitter