Hegel v svoji koncepciji državljanske družbe trdi, da je v takšni ureditvi človek ”sam sebi namen, pri čemer mu vse ostalo ne pomeni nič”(1). Sebični namen človeka rezultira v sistemu vsesplošne soodvisnosti. Takšen sistem Hegel imenuje zunanja država, ali država iz nuje oziroma razumska država. V takšnem sistemu nas delovna povezanost rešuje pred navezanostjo na pojme kot so poreklo, družina, religija in nacija. Šele s tovrstno emancipacijo od vseh konkretnih pogojev postanemo ljudje. To je osnova za univerzalno izmenjavo dobrin v svetu, v katerem delavec postaja simbol za enakost in oblikovanje politične skupnosti. Ta proces je neskončen in se nagiba k temu, da zajame celotno družbo in celi svet.

Zgodovina nas uči, da samooblikovanje delovnega procesa, kot temelja univerzalnega povezovanja ljudi v skupnost, ni mogoče. Ta aksiom, utemeljen na ideji lastnega interesa, ne more proizvesti bistva skupnosti. Medčloveški odnosi se ne razvijajo, ker se reducirajo na izenačevanje zasebnih interesov. Prihaja do erozije solidarnosti, ki je ne more nadomestiti kasko država, ki bi skrbela za enakopravno delitev resursov.

Z razpadom Komunistične partije je nacionalistična ideologija pokazala svojo moč preko homogenizacije naroda. Visoka stopnja nacionalne homogenosti je, v državah kot je Slovenija, na kratko razvila tako horizontalno kot vertikalno solidarnost. Ampak stanje vsesplošne evforije in zadovoljstva se je hitro končalo. S prehodom v kapitalizem nismo dobili samo to kar smo si želeli. Pogosto ugotavljamo, da se od takrat naprej dogajajo stvari za katere leta 1991 nismo glasovali. Čeprav se je struktura nacionalne države hitro razvila, razvoj pravne države poteka počasi. Brez kontinuirane izgradnje pravnih in socialnih elementov obstaja permanentna nevarnost zdrsa v totalitarizem.

Sistem v katerem živimo, deluje onkraj Heglove ideje o državljanski družbi. Zdi se, da smo ujeti v stroj kapitalizma, ki temelji na enem samem quid pro quo: vsi človeški cilji so za sistem le sredstvo. Neskončno plemenitenje kapitala, za katero so žrtvovane vse človekove ideje, želje in upanja, je v svoji naravi diametralno nasprotno od tega kar človek je in kaj si v resnici želi. Ideja, ki si lasti ljudi in kapital, temelji na iluziji. Z drugimi besedami, za obstoj kapitalizma je nujen svet iluzij.

Splošni cilji človeka v kapitalizmu, vse dokler le-ta vztraja v njem, ne morejo biti nič drugega kot enostavna in prazna iluzija. Sistem neskončnega plemenitenja kapitala svojo zahtevo po kategoričnosti obstoja dosega skozi ambivalenten odnos do čustev in temeljnih nagonov človeka. V kolikor iz človeka izraste odpor proti vladavini kapitala je usoda kapitalizma nejasna. Po drugi strani je vladavina kapitala posredovana preko momentov čutno-nagonskega pri človeku, permanentna, saj temelji na heteronomiji in odvisnosti. Posameznik se podreja kapitalu, kot nosilec njegovih funkcij (kapitalist) ali kot najemni delavec. Ne glede na obstoječe radikalne razlike med omenjenima kategorijama, oboji imajo skupno nagonsko vodeno usodo: njihova čustveno-nagonska neposrednost mora biti zlomljena in absolutno obvladljiva. Poleg tega je iluzorna obvladana čutnost vključena kot nagrada za prilagajanje. Ne le veliki cilji človeštva, tudi posameznikovi nagonski cilji, so izključeni iz kapitalizma kar pomeni, da se vedno znova morajo oprijemati medija iluzije(2).

Družbeni interesi, ki so v času prevlade Keynesove doktrine in ideje o državi blaginje (welfare state) imeli določeno vrednost, so danes padli v drugi plan, ali so celo popolnoma zanemarjeni. Temeljna vrednota in najbolj zaželen cilj posameznika in njegovega družbenega delovanja v 21. stoletju je akumulacija denarja, profita, kapitala in bogastva. Novi sistem vrednot je prežel vse sfere družbe, od izobraževanja preko zdravstva in kulture pa vse do športa. Velike multinacionalne korporacije in finančne ustanove (banke!) so postale glavni akterji ne samo ekonomske ampak tudi družbene in politične scene, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Formula za uspešen politično-ekonomski sistem ni redistribucija, katere cilj je zmanjševanje neenakosti, ampak vsiljevanje strukturnih mehanizmov neoliberalne oblasti in neenakomernega razvoja sveta(3).

Razpad komunističnega bloka v evropskih državah, ob koncu prejšnjega stoletja, so številni razumeli kot dokončni poraz ideologije socializma in komunizma, ne le v njegovi totalitarni in etatistični verziji, ampak kot poraz teh ideologij na sploh. Pri tem je spregledano dejstvo, da sta vladajoča ideologija in družbeno-ekonomski sistem v nekdanji Sovjetski zvezi, in v drugih ”komunističnih” državah, v nekaterih pomembnih aspektih bili nasprotni osnovni ideji izvirnega marksizma. Ta prepad je najbolje definiral Joseph Schumpeter v svojem temeljnem delu kjer pravi, da je povezanost med Marksom in boljševiško prakso in ideologijo enaka kot v primeru religije ponižnega Galilejca in prakse in ideologije cerkvenih dostojanstvenikov iz obdobja srednjega veka(4).

In kaj se nudi kot alternativa? Imamo nacionalizem kot ideologijo banalnosti (Danilo Kiš), ki je utemeljen na individualni in kolektivni paranoji o nevarnosti vsega kar ni ”naše”, po principu Sartrovega ”pekel to so drugi”. Kult osebnosti vodje se v tem primeru kaže kot stalno iskanje odrešitelja, ki bo odgovoril na vse naše želje, strahove in frustracije. Vladajoča elita s podpiranjem tovrstnih politikov išče začasne rešitve za aktualne ekonomske, socialne in ekološke probleme, pri čemer si pomaga z metodami državne regulacije trga, finančnega in korporativnega poslovanja, in z različnimi ukrepi na področju socialne politike, s čemer le podaljšuje življenje obstoječem sistemu v nekoliko spremenjeni obliki. Šovinizem, homofobija, nacionalizem, spodbujanje rasne in verske nestrpnosti itd., so le latentne posledice politike, ki deluje v imenu vladajoče ideologije.

Uresničevanje svobodne družbe, ki bo temeljila na enakosti, pravičnosti in toleranci bo mogoče le v kolikor večina ljudi dojame, da je solidarnost vrednota in predpogoj za napredek človeštva. Doseganje višje, humanistične ravni človeške civilizacije ni odvisno le od umske evolucije, ampak predvsem od humane in moralne evolucije človeka. Biološko entiteto s podedovanim egoističnim nagonom po lastnem preživetju je potrebno dopolniti z etično in duhovno komponento. Šele na ta način bomo ljudje dosegli višjo raven človeške civilizacije, ki jo imenujejo socializem. Tisti socializem o katerem so pisali From, Marks in Hegel v svojem konceptu državljanske družbe.

 

(1) Hegel, G. W. F. (1986) Fenomenologija duha. Beograd: Beogradski izdavačko-grafički zavod, str. 232.

(2) Haug, V. F. (1981) Kritika robne estetike. Beograd: Izdavačko-istraživački centar.

(3) Glej npr.: Harvey. D. (2003) A Brief History of Neoliberalism. Oxford: Oxford University Press.

(4) Schumpeter J. A. (1976) Capitalism, Socialism and Democracy. London: George Allen & Unwin Ltd.

twitter