Predvolilne kampanje za mesto predsednika ZDA so že nekaj časa v polnem teku, 26. in 27. junija pa je potekal eden izmed najpomembnejših predvolilnih dogodkov. Zgodilo se je namreč prvo televizijsko soočenje kandidatk in kandidatov za nominacijo Demokratske stranke, ki nam je dalo začetne odgovore o tem, kdo so resni tekmeci za preboj na glavno tekmo ter kaj si od te maratonske kampanje lahko obetamo v naslednjih 17 mesecih.

Nekaj je zagotovo – spremljali bomo precej drugačno kampanjo od zadnje, v kateri je Donald Trump šokiral svet z nepričakovano zmago. V prvi vrsti bo kampanja drugačna že zaradi tega, ker Trump ne more več presenetiti, vsaj ne tako, kot je nazadnje, saj je njegovo izhodišče kandidiranja obrnjeno. V tekmo namreč ne vstopa kot “avtsajderski” izzivalec, temveč kot obstoječi predsednik, ki brani položaj. V prejšnji kampanji je uspel na novo napisati pravila igre s tem, ko je v politično areno uspešno vstopil s kombinacijo retorike desnega populizma in trolanja, podkrepljeno s preprostim in politično nekorektnim diskurzom. Predstavljal se je kot kandidat, ki je samostojen in neodvisen od skorumpiranih političnih elit in ki svojo kampanjo financira s prispevki navadnih državljanov ter iz lastnih virov, ki si jih je nabral tekom uspešne poslovne kariere. Predstavil se je kot nasprotje neumnih, pokvarjenih in nesposobnih poklicnih politikov, ki jih je okrivil za slabo stanje v ZDA, obljubil pa je tudi kontroverzne javnopolitične rešitve, ki bi Ameriko pod njegovim vodstvom naredile zopet veliko. S tem je uspešno nagovoril konzervativne in populistične volivce, ki so bili siti liberalnega ameriškega esteblišmenta in kulture politične korektnosti. Predvsem pa se je predstavil kot nekaj novega in drugačnega, kar samo po sebi ljudem povzroča sprožanje dopamina.

Ne le, da v tokratni kampanji Trump ne bo več noviteta, vedno več ameriških (in drugih) državljanov ga je že popolnoma sitih. Čeprav ostaja baza Trumpovih gorečih privržencev še vedno velika, pa se pri mnogih drugih kaže naveličanost nad njim, celo utrujenost. Stvari so šle tako daleč, da Američani množično jemljejo bolniške odsotnosti od dela, kot razlog pa navajajo novo klinično motnjo – PTSD oz. President Trump Stress Disorder. Temu primerno so svoje strategije spremenili tudi Trumpovi tekmeci. Če je pred tremi leti uspel za nos potegniti vse, od strankarskih kolegov, Demokratov, pa do medijev, ki so se frekventno ter pogosto histerično odzivali na njegove provokacije ter mu s tem pomagali pri pritegovanju pozornosti, pa so ga mnogi nasprotniki v zadnjih letih spregledali in mu po novem ne namenjajo več pozornosti, kot je to nujno potrebno. A je kot predsednik ZDA še vedno deležen veliko pozornosti, kar pa ni (več) nujno dobro zanj.

Kot obstoječi predsednik bo moral v kampanji braniti dosežke svoje administracije od prevzema oblasti dalje, ter tudi ne-dosežke, ki jih ni malo. Ena izmed glavnih neuresničenih obljub Trumpa je izgradnja zidu na meji z Mehiko, kjer že nekaj časa poteka humanitarna begunska kriza, podobna tisti evropski izpred nekaj let, le da “ameriški” begunci prihajajo iz pretežno krščanskih držav. Kontroverzno v tej situaciji je predvsem ločevanje otrok in staršev na meji, tamkajšnji tabori za pridržanje prosilcev za azil pa naj bi spominjali na koncentracijska taborišča. Poleg krize na južni meji Trumpov mandat zaznamujejo tudi povezava njegove ekipe z Rusijo in njeno vmešavanje v volitve 2016, bratenje s svetovnimi diktatorji in krhanje odnosa s severnoatlantskimi zavezniki, odstop od jedrskega sporazuma z Iranom in posledična varnostna kriza v regiji, odstop od Pariškega podnebnega sporazuma in zanikanje klimatskih sprememb, trgovinska vojna s Kitajsko, davčni odpustki za bogate, ter sporna imenovanja na najvišje položaje v državi. A zna se zgoditi, da nič od naštetega ne bo ključen dejavnik v glavni tekmi, saj zgodovina uči, da je obstoječi predsednik ZDA vedno ponovno izvoljen, v kolikor je ameriško gospodarstvo ob koncu mandata v dobri kondiciji. Morda pa bo Trump tudi na tem področju spisal zgodovino na novo.

Eden izmed ključnih dejavnikov končnega razpleta naslednjih predsedniških volitev v ZDA bo tudi izbira kandidata Demokratske stranke, ki ga bodo člani stranke poslali v boj s Trumpom. Tudi pri Demokratih je slika precej drugačna kot pred tremi leti. Če je nazadnje v tekmo za strankarsko nominacijo vstopilo zgolj pet kandidatov, od tega dva resna, se je nekako že vnaprej vedelo, da bo Demokrate na glavni tekmi predstavljaja “pokvarjena” Hillary Clinton, korporativna kandidatka političnih elit. To dejstvo je izrazito pomagalo Trumpu pri izgradnji všečnosti med neodločenimi volivci, saj je Clintonova kot kandidatka simbolizirala praktično vse, kar je ameriškemu ljudstvu šlo na jetra pri liberalnih Demokratih in političnih elitah, po drugi strani pa je potencial dvoboja med njo in Trumpom ustvaril visoka pričakovanja Američanov, ki so enostavno želeli videti ta resničnostni šov. Kljub temu, da so mnogi “vedeli”, da Trump nima možnosti za končno zmago, so želeli spustiti agresivnega psa iz kletke, da malo zgrize antipatično favoritko za mesto predsednice ZDA, preden ta prevzame mandat. Mnogi volivci namreč sprejemjo politične odločitve na podlagi tega, na katerega človeka ali družbeno skupino so v tistem trenutku jezni, to dejstvo pa bi znalo tokrat pomagati Demokratom.

V tej kampanji se za Demokratsko nominacijo poteguje kar 20 kandidatov, ki so se 26. in 27. junija, razdeljeni v dve skupini, prvič soočili za gledalce pred televizijskimi zasloni. Obe soočenji sta potekali po približno istem kopitu, čeprav so se na drugem pokazale večje programske razlike med kandidati. Najpomembnejše teme na soočenjih so bile ekonomija, službe in davki, sistem zdravstvenega zavarovanja, priseljevanje in kriza na meji z Mehiko, ter zunanja politika, ki je bila fokusirana na dogajanje v Latinski Ameriki, trgovanje s Kitajsko in napetosti z Iranom. Pomembni temi sta bili tudi državljanske pravice, kot so pravica do splava, enake možnosti za manjšine in pravica do nošenja orožja, ter odnos do klimatskih sprememb, ki so eden izmed glavnih virov programske diferenciacije med Republikanci in Demokrati. Soočenje je minilo z zelo redkimi omembami Trumpa in z izrazito malo napadanja med kandidati, fokusirano pa je bilo na vsebinska vprašanja, s čimer Demokrati gradijo nekakšen antipol vsebinsko prazni retoriki Trumpa, ki se bolj osredotoča na svojo podobo in podobo tekmecev, kakor na resne zakonodajne predloge.

Najbolj izrazito je Trumpa napadal Joe Biden, tihi favorit Demokratov, saj je premagati Trumpa njegov glavni narativ, medtem ko je pri vsebinskih vprašanjih bližje centru kot nekateri ostali favoriti v demokratski tekmi. Pošteno je trditi, da sta se na soočenjih najbolje odrezali Elizabeth Warren in Kamala Harris, čeprav dvoma o največjem zmagovalcu te (in pretekle) kampanje ni. To je Bernie Sanders, ki se po nastopih sodeč ne poteguje resno za funkcijo predsednika ZDA, temveč z levo populistično retoriko predvsem uokvirja glavna vprašanja teh volitev in postavlja teren za pot do zmage ene izmed prej naštetih kandidatk. Prav tako je Sanders uspel v zadnjih letih Demokratsko stranko obrniti proti levi, kar se kaže tudi v programskih platformah večine kandidatov. Demokratska stranka se tako na podlagi poraza na predsedniških volitvah leta 2016 in vzpona Sandersovega političnega gibanja ponovno pozicionira kot leva stranka, torej stranka delavskih ljudi, ki z levim (populističnim) programom izpostavlja predvsem naraščajočo neenakost med bogatimi in revnimi, Trumpa pa v tem kontekstu prikazujejo kot predsednika bogatašev in korporacij.

Zagotovo bo Demokratski par kandidatov na glavni tekmi spolno uravnotežen. V kolikor nominacijo prejme Biden, bo moral podpredsedniško mesto neizogibno nameniti ženski. V kolikor pa bo Demokrate na glavni tekmi zastopala kandidatka, pa bi znal kandidaturo za podpredsednika prevzeti prav Sanders, ki bo skušal proti Trumpu mobilizirati svojo lastno bazo zvestih volivcev, ki (morda) leta 2016 niso volili za Hillary Clinton. To je tudi eden najboljših možnih scenarijev za Demokrate, vprašanje je samo, koliko ameriških volivcev bi kategorično zavrnili glasovanje za samooklicanega demokratičnega socialista. Vsaj zaenkrat kaže, da se kandidati za nominacijo Demokratske stranke ne bodo preveč napadali med seboj in da bodo interese stranke ter potencial premagati Trumpa postavili pred svoje individualne karierne interese, kar je zagotovo dobrodošla sprememba na pram strategiji Demokratov na zadnjih predsedniških volitvah.

A kampanja bo še dolga in marsikaj se lahko še zgodi. Zanimivo bo spremljati predvsem dogajanje na družbenih omrežjih in uporabo drugih najnovejših tehnologij, ki že kažejo svoj distopični potencial. Če so bile glavna tema na tem področju v zadnjih letih lažne novice na spletu, pa tokrat grozijo še bolj sofisticirane lažne vsebine v obliki t.i. “deepfake videos”. Te je omogočila nova tehnologija, s katero se da ustvariti tako dobre lažne videe (kandidatov), da se jih ne da ločiti od resnice. Posledično gre pričakovati več srečanj v živo med kandidati in volivci, kjer te nevarnosti ni. Na strani Trumpa so to ogromni shodi z njegovimi enournimi monologi, na strani Demokratov pa t.i. “town hall meetings”, namenjeni dvosmerni komunikaciji med kandidati in volivci, praviloma na vsebinske teme javnopolitičnih problemov in rešitev. Posebno pozornost pa bo potrebno posvečati še ameriški ekonomiji, saj se že več mesecev pojavljajo opozorila nekaterih strokovnjakov in poznavalcev ameriške politike, da bi znal Trump v primeru ohlajanja ameriškega gospodarstva in morebitne recesije sprožiti vojno z Iranom. Zgolj zato, da preusmeri pozornost javnosti in reši svoj drugi mandat. Pustimo se presenetiti, kampanja bo dolga in zanimiva.

twitter