V politološki literaturi je obče sprejeto stališče, da naj bi strankarske delitve in smeri strankarskega združevanja v osnovi odsevale temeljne razredne, rasne, socialne, etnične, kulturne, religijske, in druge delitve v družbi. Na zgodovinskih primerih Aristotelovega raziskovanja ”strank”, bogatih in revnih v državah antične Grčije, Michelsove, Webrove in Marxove teorije razredne borbe ali Paretove funkcionalistične teorije družbenega sistema je bila potrjena teza, da so stranke kanali za izražanje in realizacijo interesov in vrednot različnih družbenih skupin. Stranke naj bi artikulirale, promovirale, filtrirale in usklajevale družbene delitve in politične interese različnih družbenih skupin in predstavljale ključne politične akterje v političnem sistemu.

Družbene delitve naj bi torej temeljile na socialnih razlikah, ki jih sicer ni mogoče definirati kot objektivne razlike v smislu položaja posameznika v družbi. To, kar ločuje družbene delitve od socialnih razlik, so elementi kolektivne identitete oziroma kolektivne mobilizacije. Ko objektivne razlike v kulturnih, vrednostnih in drugih elementih vzpostavljajo zavest o pripadnosti določeni družbeni skupini in njeni različnosti v odnosu do drugih družbenih skupin, govorimo o družbenih razcepih. Ko družbeni razcepi postanejo politično artikulirani, govorimo o političnih razcepih. Stranke naj bi imele najpomembnejšo vlogo pri artikulaciji političnih razcepov, s čemer naj bi definirale vsebino strankarskega tekmovanja in osrednje konflikte v družbi.

Tako je v obdobju narodnega prebujanja osrednjo politično formulo pri Slovencih predstavljala ideja o oblikovanju oziroma ohranjanju lastne nacije, v obdobju SFR Jugoslavije ideja o nadnacionalni egalitarni družbi, v obdobju politične tranzicije (transformacije) pa antikomunizem in oblikovanje neodvisne države. Za obdobje demokratične konsolidacije bi lahko rekli, da je politično formulo ponazarjala ideja o skupni evropski identiteti oziroma o integraciji v nadnacionalni politični sistem Evropske unije (EU). Ta ideja je v Sloveniji svoj višek dosegla v času uresničevanja sanj o polnopravnim članstvu Slovenije v EU. Vsako obdobje je prineslo zaupanje v določene osebnosti v političnem razredu, ki so ponazarjale politični prostor in determinirale kampanje strank v različnih obdobjih. Nekaterim posameznikom se je na politični sceni uspelo ohraniti vse do danes, saj jim volivci še vedno (inercijsko) namenjajo podporo, najverjetneje na temelju starih navad.

Obdobje, ki smo mu priča danes, odpira prostor za oblikovanje nove politične formule, ki jo determinirajo različni procesi ne samo v Sloveniji, ampak v celotni Evropi. Ker smo ujeti v pasti krize – ki se kaže kot kumulativni rezultat krize finančnih trgov, zadolženosti suverenih nacionalnih držav, gospodarske krize oziroma krize brezposelnosti in institucionalne krize EU – se pred politični razred v Evropi postavlja naloga oblikovanja ideologije, ki mu bo dala novo legitimnost. Politični razred zato spreminja odnose med volivci. Najbolj neposredno s spreminjanjem vrednot in zavesti o pripadnosti ljudi družbenim skupinam.

Čeprav je v Sloveniji pogosta parola o neideološkosti (t.i. sredina oziroma pozicija ”ne levo, ne desno”), politika temelji na vrednotah oziroma na določeni ideologiji. Danes je to neoliberalni kapitalizem. Protagonisti neoliberalne politike prisegajo na integracijo skupnega trga z enotnim regulacijskim mehanizmom, ki v okviru evropskega projekta predstavlja normativno nezahtevno depolitizirano silo, ki žene ekonomsko modernizacijo, utemeljeno na neomejeni konkurenčnosti. Osnovni cilj te ideje je, da na skupnem vseevropskem (globalnem) trgu brez demokratične institucionalne strukture ekonomska pravičnost premaga socialno pravičnost.

Za zagovornike neoliberalizma demokratični deficit predstavlja vrlino, saj prispeva k izničenju političnih motenj in omogoča dinamiko transnacionalnih trgov, kot jih definirajo štiri osnovne svoboščine. Poudarek je na proizvodnji, podjetništvu, prostem pretoku kapitala, zmanjševanju stroškov dela, stalnem večanju učinkovitosti in na maksimalni integraciji človeških virov v produkcijski proces. Enako kot v primeru konkurenčnosti ekonomij držav politični voditelji držav, ki so ekonomsko bolj uspešne od drugih, uveljavijo premoč svojih politik, odločitev in institucij, ki jih vodijo. Kot predpogoj, da komu pomagajo, zahtevajo, da se relativni poraženci po aktualni politični formuli reformirajo tako, da posnemajo njihov uspeh kot primer dobre prakse.

Ideološka oziroma programska identiteta današnjih strank v Sloveniji je nejasna, njihove volilne kampanje pa v glavnem temeljijo na blagovni estetiki in novih orodjih politične komunikacije. Z gledišča pozicijske in časovne dimenzijo strukture političnega tekmovanja in tipologije načinov, po katerih poteka strankarska tekma v državi, velja izpostaviti naslednje. Pozicijska dimenzija strukture strankarskega tekmovanja na Slovenskem je že od časov osamosvojitve sama po sebi velika enigma. Pri časovni dimenziji strukture strankarskega tekmovanja imamo dvojno situacijo, ki je nekoliko bolj kompleksna. Prvič, obstaja povezanost med preteklim in sedanjim vedenjem nekaterih organizacijsko dobro organiziranih strank (SDS, NSi in SD), za katere volivci danes očitno glasujejo po inerciji oziroma skladno s svojimi starimi navadami. In drugič, v časovni dimenziji strukture je zaznati nestabilnost, ki je še posebej v obdobju od leta 2011 pripeljana do paroksizma. V slovenskem političnem prostoru je v zadnjem času prišlo do zamenjave razmerij med strankami in volivci ter do pojava novih in novejših strank.

Pojavile so se stranke, ki ne odražajo spremenjenih strukturnih razcepov v družbi, ampak predstavljajo odgovor na obdobje, zaznamovano z globalno gospodarsko krizo in moralno krizo v zahodni civilizaciji. Gre za oblikovanje politične formule, ki zagotavlja legitimnost politični eliti oziroma političnem razredu. Identiteta teh strank ne odraža družbene realnosti, ampak temelji na ideološkem dojemanju politične realnosti. Politična formula, ki bi jo v Sloveniji simbolično lahko poimenovali “odgovor na gospodarsko krizo,” “moralno odgovorna politika” ali “novi obrazi v politiki,” je zamenjala dosedanje politične formule, v okviru katerih je politična elita dobri dve desetletji reproducirala ekonomske, politične in ideološke pogoje, potrebne za ohranjanje svojih izbrancev (dela političnega razreda) na politični sceni.

Vzporedno s tem smo prišli do točke, v kateri se življenjski slog buržoazije in socialnih demokratov praktično ne razlikuje, saj vsi živijo zelo podobno, ne glede na strankarski predznak. Prišlo je do povečane horizontalne mobilnosti in večje povezanosti med sferama politike in ekonomije oziroma med politično-administrativnimi in kvazipolitičnimi poklici. Nekdanji predsednik vlade je postal dvakratni predsednik države, isti ljudje v vlogi ministrov v (ideološko) različnih vladah prehajajo iz enega resorja v drugi, nekdanji ministri in vodje državnih in paradržavnih agencij pa postajajo rektorji javnih univerz, dekani fakultet, direktorji v podjetjih ali pa se po izteku mandata preprosto vračajo v varno službo v javnem sektorju.

Dejstvo je, da nove stranke v Slovenskem političnem sistemu (na primer LZJ-PS, DLGV, SMC, Levica ali LMŠ) nagovarjajo “stare” volivce, ki niso čez noč spremenili svojih prepričanj in vrednot. Gre preprosto za okoliščine, v katerih je družba dosegla določeno stopnjo kulture, ki zagotavlja, da oblast v državi temelji na zaupanju ali občutku, ki ga v določenem trenutku državljani splošno sprejemajo. Odvisno od konkretnega primera se ti občutki lahko manifestirajo kot volja ljudstva, zavest o tem, da se oblikuje narod oziroma nacija, ki je po nečem posebna (zadostuje že dikcija “moj narod”), kot tradicionalna zavezanost dinastiji ali zaupanje v neko osebnost, ki jo dejansko ali vsaj na videz odlikujejo izjemne lastnosti (utemeljitelj nacije ali države, osamosvojitelj, Evropejec ipd.).

Vse to kaže na delovanje Michelsovega železnega zakona oligarhije, po katerem je razmerje med vladajočimi in vladanimi naravno dejstvo človeške družbenosti. Z drugimi besedami, ne gre za noben inovativen koncept. Vse, kar je v slovenski politiki inovativnega je to, da so novi politiki nas državljane prepričali, da gre za nekaj novega oziroma inovativnega. Na delu je večkrat preverjena formula: kakršni državljani, takšna oblast.

twitter