Da so pred nami ene izmed najpomembnejših volitev našega časa lahko slišimo na vsakem koraku; o tem je govoril predsednik naše republike Borut Pahor, na to opozarjajo politični analitiki in mediji, pa tudi politični kandidati in kandidatke sami, v upanju da bo ta misel k volilni akciji napeljala kaj več njihovih privržencev, to radi in pogosto poudarjajo. Ob tem se v zadnjem času v javnosti pojavljajo še opozorila o ponovno bližajoči se krizi gospodarstva, ki da naj bi se v državi, ki nam jo predstavljajo kot zgled in vzor – Nemčiji, že začelo ohlajati. Ob tem, ko nas vse prebivalce in prebivalke Evropske unije resnično lahko skrbi, da nam pred prihodom nove krize še vedno ni uspelo iznajti in implementirati drugačnih strategij njenega reševanja od klasičnega in predvsem za delavski sloj bolečega zategovanja pasu in krčenja socialnih pravic, so tu še drugi strahovi. Ideološko ustvarjeni strahovi pred ljudmi, ki so drugačni. Drugačnega spola, drugačne rase, drugačnega verskega prepričanja in, kar je v praksi pogosto najhuje, drugačnega prepričanja.

Obstoj sovražnikov in izdajalcev je sicer za obstoj katerekoli politične mitologije izjemnega pomena, saj nas kot narod, idealizirane pripadnike naše vrste opredeljuje ravno tisto, kar (po našem) naši sovražniki niso. Sovražniki so vedno ne zgolj del (pred)volilnega dogajanja in diskurza, temveč so vpisani v širše (samo)predstave, ki jih o sebi in lastnem narodu gojimo mi. Pogosto je njihov obstoj za nas tako naraven in ponotranjen, da se o absurdnosti posploševanja in zaničevanja, ki sta ob dehumanizaciji in deligitimaciji, pomembni praksi izvajanja mitologije sovraštva, sploh ne preizprašujemo. Če so za potrebe volitev na nacionalni ravni pogosto izrabljeni sovražniki v podobi Hrvatov, Bosancev (in Balkancev nasploh), muslimanov, Romov, izbrisanih, (samskih) žensk in istospolno usmerjenih partnerjev, so sovražnik volitev na evropski ravni očitno begunci. Glasno nas opozarjajo, da naj bi nas njih moralo biti strah.

Bolj kot to komu od političnih akterjev in akterk bo uspelo strah mobilizirati do te mere, da se bodo njihovi privrženci 26. maja na volitve odpravili in tam za njih tudi volili, pa bi nas moralo skrbeti kaj pomeni takšno stanje in vzdušje proti-demokracije v kateri smo se znašli danes? S strahom nagnanim v kosti se podamo na volišča in tam v resnici ne-izbiramo temveč sankcionirano. Ne zanimajo nas toliko politične orientacije ampak sodbe, ki smo jih politikom v preteklosti izrekli sami. V tem smislu ne volimo, temveč eliminiramo. Glas za nekoga v tem osiromašenju demokratičnega in družbenega potenciala je tako enak povečanju nezaupanja v politične nasprotnike. Sovražnikom, proti-demokraciji in nezaupanju v politiki je seveda skupna še izrazito negativna volilna kampanja, ki pomaga vse zgoraj našteto ohranjati in poglabljati, ob tem pa ljudi od politike in zanimanja za skupnost še uspešneje odvračati. Večina politikov se v okolju tako imenovane negativne demokracije v kampanji opira na zunanje ali notranje sovražnike svoje politike, odvisno od njihove politične agende. Na takih temeljih nam predstavljajo potencialno črno prihodnost, ki bi jo prinesla izvolitev njihovih nasprotnikov, namesto da bi pozornost namenili izmenjavi mnenj o reševanju aktualnih težav naše skupnosti. In kaj bo potemtakem pomenilo, če bo volilna udeležba na prihajajočih volitvah za Evropski parlament ponovno nizka? Kako si bomo to, če sploh, razlagali in kaj bomo glede tega ukrenili? Najhujše izredne razmere za demokracijo namreč niso obstoj tistih, ki so od nas drugačni, ampak politična impotenca demosa, ki ga skupnost in prihodnost ne skrbita in ne zanimata več! V tem smislu bodo imele prihajajoče volitve resnično zelo pomemben vpliv na samo na našo skupno evropsko prihodnost, ampak tudi na naše osmišljanje življenja znotraj posameznih držav članic.

Ob tem ni čudno, da nas je strah in da so najbolj prodajane knjige v knjigarnah po svetu priročniki za samopomoč in kuharice. Prodaja se tisto kar nudi iluzorično predstavo istantne sreče drugje, ne na mestu v katerem smo tukaj in zdaj ter v skladu z našimi eksistenčnimi pogoji in vsemi težavami in neenakostmi, ki iz tega izvirajo. Da se sreča prodaja so najbrž ugotovili tudi organizatorji domnevno intelektualnega dogodka desetletja, ki je pred dnevi potekal v Torontu. Tam sta Slavoj Žižek in Jordan Peterson predstavila različne poglede na – pot do sreče. Vstopnice za dogodek so bile seveda plačljive, stale so do 900 dolarjev. Za srečo je v kapitalizmu, ki kot sistem temelji na proizvajanju nesrečnih, pač treba plačati. Strah se proizvaja, insta(gram) sreča pa se prodaja.

Ali nam v Evropi morebiti ne vlada kar strah? Ali ni v teh okoliščinah, če upoštevamo zgodovino nacizmov in fašizmov, ki so se iz strahu rodili in včasih povsem legitimno zavzeli oblast (spomnimo se, da je Adolf Hitler na oblast prišel preko volitev), najbolj nevarno, če na dan volitev ostanemo doma in tako omogočimo zavzetje oblasti populizmom vseh barv? Za to, da lahko živimo v demokratični skupnosti Evrope moramo storiti mnogo več kot zgolj razglasiti posamezno članico za demokratično državo. Slednje je v sodobnem omejenem razumevanje demokracije končna točka, v resnični praksi demokracije pa predstavlja šele njen začetek. Tukaj lahko demokracija šele začne obstajati. Nadaljevati pa se mora v vsaki naši naslednji misli, besedi in dejanju.

1.Več o proti-demokraciji v knjigi Pierra Rosanvallona, Counter-Democracy: Politics in an Age of Distrust (Cambridge University Press, 2008).

twitter