Ana Pavlič, doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ali se spominjate časov, ko je bil vstop v Evropsko unijo in s tem umestitev Slovenije v družbo naprednih zahodnih držav, stran od kaotičnega in preveč nazadnjaškega Balkana, poglavitni cilj slovenske politike? Če se nam je zdelo, da po naši naravi, delovni etiki – pregovorni pridnosti našega naroda, izjemnih uspehih naših znanstvenikov, športnikov in kulturnikov, že sodimo tja, v osrčje evropske skupnosti, zakaj svojega aktivnega političnega življenja in participiranja v okvirjih Evropske unije ne razumemo širše in globlje od preprostega članstva v njej? Spomnimo, referenduma o vstopu Slovenije v EU se je marca leta 2003 udeležilo 60,44 % vseh volilnih upravičencev in upravičenk, vstop pa smo podprli s kar 89,61 % glasovi za.

Vsi politični rituali, tudi prihajajoče volitve v Evropski parlament, potekajo znotraj specifičnih ideoloških okoliščin, ki determinirajo ne zgolj kontekst volitev, (ne)uvrščanje določenih družbeno-političnih vprašanj na javno agendo, temveč vplivajo tudi na obnašanje, pričakovanja in želje volilnega telesa, ter s tem tudi pozicioniranje in artikuliranje političnih strank in njihovih veljakov. Države, ki sestavljajo trenutno politično skupnost Evropske unije, so v nacionalnih okvirjih že prešle čez obdobja, ko bi se, teoretično gledano, demokratična družbena ureditev morala (uspešno) konsolidirati. V praksi se je pokazalo, da je visokim demokratičnim pričakovanjem sledilo neke vrste razočaranje nad demokracijo, demokratičnim delovanjem in demokratičnimi institucijami. V takem kontekstu je bila konsolidacija demokracije otežena, če ne že nemogoča. Tranzicija ki je v našem primeru potekala kot popoln presek z vsem, dobrim in slabim, kar je prejšnji družbeno-politični sistem vseboval, je novi družbeni ureditvi naložila zelo težko breme in skoraj nemogočo nalogo. Novemu sistemu se je takrat pridružil nov tip ekonomije in kapitalistične ideologije. Danes, po skoraj treh desetletjih bivanja v svoji demokratični državi, po letih uživanja polnopravnosti v osrčju EU, se bomo maja še četrtič lahko odpravili na evropske volitve in izvolili svoje predstavnike in predstavnice.

Volilna udeležba na prvih volitvah v Evropski parlament pri nas leta 2004 je znašala 28,35 % volilnih upravičencev (na ravni EU 25 pa 45,47 %), medtem ko se je na zadnje volitve leta 2014 na volišča odpravilo še zgolj 24,55 % volilnih upravičenk in upravičencev (na ravni EU 28 pa 42,61 %). Tako malo število aktivnih udeležencev v procesu izbiranja poslancev in poslank je posledica večih dejavnikov, ki krizo predstavniške demokracije kontinuirano poglabljajo. Neudeležba velikega števila upravičencev manjša (politično) odgovornost etablirane politične elite in s tem veča njihovo politično moč. V takih razmerah, ko najštevilčnejša politična skupina ostane doma, volilna tekma ni boj med različnimi političnimi idejami, pogledi in usmeritvami naše skupne (evropske) prihodnosti, ampak zgolj boj med že utrjenimi bazami volivcev političnih strank, ki med seboj tekmujejo za razdelitev pogače politične moči in oblasti.

Poročilo povolilne študije evropskih volitev leta 2014 je izpostavilo že omenjeno veliko diskrepanco pri udeležbi med državami z razmeroma mladimi demokracijami (državami, ki so v EU vstopile v letih 2004, 2007 in 2013): “Evropsko povprečje v sebi skriva precejšnje razlike med 28 državami članicami, ki lahko znašajo kar 76,5 odstotnih točk med Belgijo (89,6%) in Slovaško (13,1 %). To pomeni, da beležimo bistveno višjo udeležbo v 7 državah, bolj ali manj stabilno v 6 in veliko nižjo v drugih 15 državah (tj. v večini držav članic EU iz let 2004, 2007 in 2013)”. Isto poročilo razkriva glavne vzroke za neudeležbo na volitvah (vzroki naj bi bili skladni tudi s splošnim vzdušjem o volitvah leta 2009), ki so “nezaupanje in nezanimanje za politiko nasploh; nezaupanje v politiko ali nezadovoljstvo nad njo nasploh; politika me ne zanima; moj glas nima nikakršnega vpliva oziroma ničesar ne spremeni ”. Ravno slednje bi veljalo razumeti kot dokaz doseganja kritične točke našega družbeno-političnega sistema, namreč, če je (predstavniška) demokracija nastala na podlagi oblasti ljudi, na podlagi ideje o moči in enakem vplivu vsakega glasu, kako je mogoče, da se danes na volitve ne odpravljamo, niti se za politična vprašanja in pobude (javno) ne zavzemamo, ker mislimo, da nas glas ne šteje nič in da je naše mnenje nepomembno?

Veliko dejavnikov je prispevalo k današnjemu razumevanju in življenju demokracije. Ideološki kontekst našega časa je naklonjen izpolnitvi, uspehu in bogatenju posameznika in ne skrbi za celotno skupnost, oziroma še posebno za tiste med nami, ki so na družbenem obrobju in v najslabših izhodiščnih položajih za uspešno in srečno življenje. Namesto poudarjanja simbolne in dejanske temeljne vloge konceptov socialne države in človekovih pravic za izgradnjo aktivnega državljana, mlade usmerjamo k zgodbam o uspehu, ki so posledica bogatenja s kozmetičnimi pripravki najmlajše sestre osebe, ki je zaslovela, obogatela in uspela s tem, ko je javnosti ponudila posnetke intimnega druženja s tedanjim partnerjem. Kaj na primer za varstvo pravic, priborjenih za enakost ženskega spola danes, pomeni dejstvo, da več mladih punc (in fantov) pozna Kylie Jenner in Kim Kardashian kot pa Ado Lovelace, Marie Curie, Mary Wollestonecraft, Roso Parks in Zofko Kveder, Angelo Vode ter Ljubo Prener? Sistematsko preusmerjanje pozornosti od tem, ki resnično vplivajo na kvaliteto življenja vseh članov skupnosti (enak dostop, enake pravice in enake priložnosti vseh), k trivialnim insta-ntnim izkušnjam in novicam, ki nas navkljub zapovedani izpolnitvi naših sanj, puščajo še bolj izpraznjene, je ob velikokratni nedoraslosti naše politike in nizki politični kulturi v našem prostoru, pomembno vplivalo na razočaranje prebivalstva z demokracijo kot tako. K temu so svoje dodali še mediji, ki imajo veliko moč in velik vpliv ne zgolj za analizo stila in obutve redkih ženskih političark, ampak za kreiranje javnopolitične agende in razpihovanje vsesplošnega vzdušja skorumpiranosti naše politike, ki volivce od političnega v najširšem pomenu besede odriva stran. Seveda mediji predstavljajo četrto in zelo pomembno vejo oblasti v sodobnih demokracijah, a poleg izvajanja nadzora in kritike ter iskanja škandala, bi morali biti tudi v funkciji izobraževanja in osveščanja populacije o temeljnih konceptih demokratičnega sistema, na katere smo očitno vsi pozabili.

Razočaranje in strah zato danes postajata glavna mobilizacijska faktorja za (ne)udeležbo ljudi pri dejanskem izvajanju praks neposredne ali posredne demokracije. Ob tem nas nizka volilna udeležba in še nižji ugled politike kot profesije upravljanja z javnimi zadevami, pravzaprav sploh ne more čuditi. Ne glede na to, kaj si o EU mislimo danes, kako razumemo demokracijo in našo vlogo v zagotavljanju njene kontinuitete, so pred nami številni evropski, celo globalni izzivi, s katerimi bi se morali začeti spopadati že včeraj. Pri reševanju odprtih vprašanj, kot so naraščajoče neenakosti med prebivalstvom, globalna okoljska kriza, vzponi radikalnih civilno-družbenih skupin, migracije, kriza ekonomskega sistema in politična kriza demokracije (demokratični deficit), imamo volivci in volivke moč, odgovornost in dolžnost, da s svojimi oddanimi glasovi zagotovimo vsaj demokratičnost pri razumevanju in obravnavanju teh vprašanj v smislu enakomerne zastopanosti različnih interesov vseh nas. Če se na volitve ne odpravljamo, pa četudi o upravljanju z javnimi zadevami in usmerjanju naše skupne (ne samo nacionalne in ne zgolj evropske) prihodnosti na dolgo in široko razpredamo zgolj v omejenem krogu naše zasebnosti, k izgradnji boljše skupnosti in svetlejše prihodnosti ne prispevamo nič. O nas vseh namreč odločajo samo tisti, ki na volitvah oddajo svoj glas. Oni z oddajo glasovnic ne ločijo zgolj (bodočih) oblastnikov od političnih poražencev, ampak vplivajo tudi na prihodnost tistih, ki na dan volitev ostanejo doma.

  1. 1.Celotno poročilo Povolilna študija evropskih volitev 2014, je dostopno na povezavi: http://www.europarl.europa.eu/pdf/eurobarometre/2014/post post_2014_survey_analitical_overview_sl.pdf.

twitter