Združeno kraljestvo je postalo spreminjajoče se politično in ideološko bojišče, ki bo preoblikovalo britansko politično sceno za mnoga leta. Ali bo s seboj v propad vzelo tudi Evropsko unijo, pa je odvisno od Unije same.

*
* *

Novembra 2018 sta London in Bruselj dosegla dogovor, na katerega največji skrajneži med britanskimi Brexiteerji ob uspešnem referendumu za izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ne bi nikoli upali niti pomisliti. Marca 2017, ko je britanska premierka Theresa May ob sprožitvi 50. člena trmasto odklonila sodelovanje z laburistično stranko, se je zdelo, da bo njenim konservativcem uspela kampanjska obljuba: »deliver Brexit«, v najtrši različici, brez članstva v enotnem evropskem trgu ali carinski uniji. Od tega datuma je imel londonski Parlament tri priložnosti za glasovanje o dogovoru. Ne samo, da je trikrat glasoval proti lahkemu izhodu, temveč je tudi zavrnil vse druge možne opcije.

Nekateri so dve leti nazaj še trdili, da bi britanski vladi morda uspelo izpogajati ne samo odličen dogovor za urejen izstop iz EU, ampak tudi učinkovit dogovor o prihodnjih odnosih med EU in ZK, mnogo težji od prvega. Kako je sploh prišlo do današnjega stanja? Prevelika pričakovanja hard Brexiteerjev, dediščina stoletij strankarske politike in nenehno razmišljanje o pravem pomenu Brexita. Ko se je približeval 31. marec 2019, ko naj bi se Brexit dejansko zgodil, je bila perspektiva udeležbe na evropskih volitvah še dokaj nepredstavljiva – a želje po izogibanju sodelovanju v evropski demokratični igri niso bile tako močne kot nepremičnost in notranje dileme tradicionalnih sil.

Zadnji napori za iskanje skupnega imenovalca med Thereso May in prvakom laburistov Jeremyjem Corbinom so utonili v pozabo. Oba sta bila pod pritiskom svojih strank in verjetno je bilo prepozno, da bi sodelovala ter v zadnjem trenutku dosegla dogovor »across the aisle«. Minister za Brexit je nedavno izjavil, da se priprave za izstop brez dogovora stopnjujejo. Saj potekajo že povsod po evropski celini. Zadnji poskus za četrto glasovanje o dogovoru je šel po gobe, odstop se je končno izkazal kot edina resna možnost. In smo spet na začetku.

Udobje negibnosti

Prvi pogajalec EU za Brexit Michel Barnier je zelo dolgo verjel, da lahko britanski parlament glasuje za njegov dogovor: s prihodnjim imenovanjem nove vodje britanske vlade je usoda tega kompromisa zdaj jasna. Evropska unija je medtem že nemalokrat ponovila, da ni in ne bo pripravljena odpreti pogajanj za nov dogovor, da je manevrski prostor že celotno izčrpan, in da lahko obljubi le dodatne politične deklaracije. To je v nasprotju z izjavami nekaterih britanskih politikov, ki so pravili, da bi lahko Evropska unija kaj spremenila, vendar trmasto ne popušča.

Združenemu kraljestvu ostajata očitno le dve možnosti: no-deal ali remain, gospodarska ali politična polomija. No-deal, ki se opazovalcem zdi čedalje bolj realistična možnost, bi verjetno prinesel desetkrat višjo ceno od stroška članstva Londona v EU. Če pa na drugi strani o dogovoru odločijo Britanci na referendumu, in zmaga remain, bo nova konfiguracija najverjetneje razsula kredibilnost tako konservativne kot tudi laburistične stranke, ki neomejeno vladata že desetletja in se zavzemata za izvršitev Brexita za vsako ceno: imata že zdaj le 14 od 73 britanskih sedežev v Strasbourgu.

Ob prvih izidih 26. maja smo ugotovili, da legendarnega nezanimanja za evropsko kampanjo na drugi strani preliva ni več. Velika Britanija se potaplja na podlagi rezultatov v nenehne kalkulacije o domnevni pro-Remain ali pro-Brexit večini. Strokovnjaki, ki razmišljajo o prihodnosti Evropske unije, v svojih prispevkih omahujejo med »EU27« in »EU28«. Razen v primeru radikalne spremembe se Londonu obeta nehvaležna vloga nezaželenega gosta v Bruslju za še kar nekaj časa.

Spopad zombijev

Medtem, ko je trenutna pot v slepo ulico postala pravo darilo za privržence trdega Brexita in remaina, je bil volilni boj neusmiljen za volivce tradicionalnih stranke. Oklevajoča Laburistična stranka, kateri je Theresa May spretno otežila delovanje, ko je Jeremyja Corbina vpletla v neuspešne razprave o prihodnjih korakih za uresničitev Brexita, je na robu implozije. Konservativna stranka je v še slabšem položaju. Izmed tradicionalnih sil le stranki LibDems in njenemu sloganu »Bollocks to Brexit« raste podpora na pričakovan način. Nanjo so se, raje kot na novo sredinsko stranko ChangeUK, obračali proevropski volivci torijev in laburistov.

UKIP je brez svojega razvpitega voditelja Nigela Faragea strmoglavila, kar pa ne pomeni, da je Farage postal brezpredmeten. Prav nasprotno: njegova nova »Brexit party« je brez programa ali premišljene strategije dobila osupljivih 30,5% glasov skupaj s 29 sedeži, in s tem simboličnim uspehom zavzela obetaven položaj za morebitne prihajajoče parlamentarne volitve. Farage je že dejal, da zmaga njegove stranke pomeni odločitev ljudstva za preprost izstop iz Evropske unije po pravilih svetovne trgovske organizacije, in sicer brez dogovora. Medtem, ko je kljub lažnim trditvam in kampanjam dosegel takšen uspeh, so LibDems s 19,6% glasov osvojili drugo mesto. To jasno kaže, da so Britanci kljub različnim mnenjem povezani z besom in nezaupanjem nad britansko vladajočo elito.

Brexit bo najverjetneje ostal alfa in omega politične scene še za nekaj let, ko se bo državna politična scena preoblikovala. Britanci vseeno niso bolj zadovoljni z Evropsko unijo: po anketi European Council on Foreign Affairs je 60 % vprašanih Britancev mnenja, da sta njihova nacionalna in evropska politična sistema pokvarjena.

Kako naprej?

Težko je napovedati, kako se bo struktura volilnega telesa spremenila. Nekaj političnih osebnosti pa bo zagotovo treba spremljati: bivšega predsednika UKIP-a Faragea in njegove privržence, ki se še nikoli niso dotaknili oblasti; zagovornika hard Brexita in bivšega zunanjega ministra Borisa Johnsona, trenutnega favorita za voditelja konservativcev in najemnika na 10 Downing Street; ter zaenkrat bolj diskretno predsednico škotske nacionalne stranke Nicole Sturgeon, ki v udobju dobrega rezultata na evropskih volitvah zelo postopoma prejema škotsko naklonjenost novemu referendumu o neodvisnosti.

Danes očitno ni več vmesne pozicije v britanski razpravi, razen za vedno manjšo skupino, ki podpira ostanke dogovora z EU: alternativa je med celim Brexitom brez zavezujočih stikov z evropsko celino ali vrnitvijo v oslabljeno članstvo. Obstoječe ekonomske, socialne, politične in geografske delitve znotraj Kraljestva se bodo nedvomno še naprej poglabljale, saj je Brexit simptom, in ne vzrok trendov, ki jih je samo povzdignil.

Kaj pa na strani Evropske unije? Blok, ki je bil presenetljivo enoten med pogajanji z Londonom in tako uničil upanje britanske vlade na šibkega partnerja, je pokazal prve znake nesoglasja. Francozi so z neformalno podporo Špancev marca prvi zagovarjali hiter izstop ZK iz EU, z ali brez dogovora, da bi preprečili nadaljnje kraljevanje tega dosjeja na vrhu prioritet. Dejstvo, da je Theresa May odstopila po klavrnem neuspehu svojega zadnjega napora za četrto glasovanje, dokaže, da je Pariz verjetno imel prav. Tisti v Bruslju, ki po rezultatih volitev verjamejo, da si bodo Britanci premislili, stavijo na zelo tvegano potezo. Situacija pa bo nedvomno okužila pogajanja za višje položaje v Evropski Uniji.

*
* *

Vse to se lahko zgodi do 30. junija, ko se bodo britanski evroposlanci morali udeležiti zasedanja Evropskega Parlamenta, če Brexita še ni. Vendar se verjetno nič ne bo. Kaj pa bo do 31. oktobra 2019, naslednjega roka za izstop iz EU, in potem, ko bodo potekala še težja pogajanja o prihodnjem odnosu med EU in Združenim kraljestvom, je velika uganka. Kot pri razočaranja polni zadnji sezoni svetovno znane serije sta sedenje in gledanje vse, kar lahko naredimo. Ne glede na kakovost dela scenaristov.

twitter