Tisti, ki nadzoruje podatke, nadzoruje prihodnost, so besede znanega zgodovinarja in filozofa Y. N. Hararija. Od pojava interneta in družbenih omrežij je podatke o državljanih precej lažje zbirati kot pred tem, prav tako pa se ti podatki skladiščijo in obdelujejo pri privatnih korporacijah, za katere (še) ne veljajo standardi transparentnosti, kot v primeru javnih institucij, oz. etični standardi, kot to velja za znanstvene institucije.

Netflix je kot del franšize Black Mirror izdal interaktivni film Bandersnatch. Gre za revolucionarni format filma, ki je simbioza klasičnih filmov in “decision-based” videoiger. Posebnost tega filma je, da je posnetih več scenarijev poteka zgodbe, ki skupaj zajemajo osem ur materiala, gledalci pa so tisti, ki se tekom filma odločajo, v katero smer se bo odvijala uro in pol dolga zgodba. Vsake toliko časa imajo namreč možnost, da namesto protagonista sprejemajo odločitve, kako bo v določenih situacijah reagiral. Binarne odločitve temeljijo na osebnih preferencah posameznih gledalcev, tudi na njihovih moralnih in etičnih presojah. Netflix je tako ustvaril izdelek, ki v zameno za nudenje zabave zbira dragocene podatke o gledalcih in družbi.

Koncept močno spominja na dogajanje v distopični seriji Westworld. Slednja prikazuje zgodbo tematskega parka, v katerem bivajo umetno ustvarjeni anorganski ljudje. A slednji so ustvarjeni zgolj za zabavo pravih ljudi – tistih, ki si obisk lahko denarno privoščijo. Tematski park, ki spominja na ameriški Divji Zahod 19. stoletja, je namreč namenjen posebni vrsti zabave. Obiskovalci parka se lahko podajo na večdnevne pustolovščine v parku, kjer je dovoljeno vse, kar v zunanjem svetu ni. Dogodivščine bogatih kavbojk in kavbojcev tako pogosto vključujejo ubijanje in posiljevanje “robotov”, ter vse ostale manifestacije frustracij, ki jih v realnem svetu ne morejo izživljati.

A kot ugotovimo tekom dveh sezon serije, imajo lastniki parka poleg zagotavljanja svobodne zabave tudi drugo, prikrito agendo. Vse obiskovalce namreč spremljajo med njihovimi pustolovščinami in na svojih serverjih zbirajo podatke o njih. Tako imajo za vsakega obiskovalca izdelan sofisticiran psihografski profil, te podatke pa nato drago prodajajo oglaševalcem oz. jih uporabljajo za lastne komercialne namene.

Netflix seveda toliko podatkov o posamezniku ne zbere, saj je število odločitev, ki jih slednji sprejmejo tekom gledanja filma, omejeno. Pridobijo pa t.i. big data. Netflix ima samo v ZDA 55 milijonov naročnikov, po celem svetu pa kar 118 milijonov, kar jim omogoča, da na podlagi izbir, ki jih gledalci delajo ob gledanju Bandersnatcha, sestavijo karakterne arhetipe na reprezentativnem družbenem vzorcu in tako prepoznajo prevladujoče vzorce moralnega in etičnega odločanja v družbi. Netflix seveda ni “ukradel” teh podatkov, saj jih gledalci svobodno in prostovoljno oddajo, je pa odgovoren za ravnanje z njimi – njihovo zaščito in obdelovanje.

Tovrstni podatki so lahko sicer zelo uporabni za znanstveno-raziskovalne namene, kakor tudi za izobraževalne. T.i. choice industry namreč ne daje uporabnikom izbire zgolj za zabavo, ampak lahko o posledicah te izbire tudi uči. Predstavljajte si samo, kakšen vpliv bi imela aplikacija, v katero bi posameznik vnesel svoje politične preference, v zameno pa bi mu program prikazal posledično prihodnost kot manifestacijo njegove izbire. A kaj se z zbranimi podatki zgodi, ko enkrat končajo na Netflixovih serverjih, ne vemo, saj je Netflix zasebno podjetje, ki (še) ni obvezano k transparentnosti in etičnim standardom, ki veljajo za javne oz. znanstvene institucije. In tukaj se skriva politično vprašanje: si (ne) želimo točno vedeti, kaj zasebne korporacije počnejo z našimi osebnimi podatki, ki jim jih mnogokrat tudi nevede zaupamo?

Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja: si (ne) želimo imeti neposredno besedo pri zadevah, ki ključno vplivajo na naša življenja? Glede na politične dogodke preteklih tednov bi skoraj bolj kot pri obdelavi mojih osebnih podatkov želel imeti besedo pri sprejemanju javnih politik v Braziliji.

Novi brazilski predsednik Jair Bolsonaro je z izvršnim ukazom premestil pristojnosti za regulacijo rezervatov avtohtonih amazonskih plemen na kmetijsko ministrstvo, ki naj bi ga obvladoval agroindustrijski lobi. S tem je ustvaril pogoje za spremembo javnih politik, ki bi omogočile začetek razseljevanja do sedaj zaščitenih amazonskih plemen in povečan obseg rudarjenja ter sekanja gozdov na teh območjih. Če bodo na področju res prevladali kapitalistični interesi, si lahko obetamo pospešeno krčenje amazonskega pragozda in nadaljno degradacijo fragilnega ekosistema.

V šoli so nas učili, da amazonski pragozd deluje kot pljuča našega planeta. Hkrati so nas učili, da brez delujočih pljuč ne moremo živeti. To pomeni, da bi lahko Bolsonarovi kapitalistični apetiti (ali pa neumnost, kdo ve) v Braziliji kritično vplivali na obstoj organskega življenja na celem planetu, tudi v Sloveniji. Ob tem se sprašujem: glede na to, da odločitve brazilskega predsednika neposredno vplivajo na obstoj mojega življenje, ali mi ne pripadajo pravice soodločanja? To vprašanje bi bilo manj relevantno, če bi Brazilci izvolili “normalnega” predsednika, a ga niso. In Brazilija ni osamljen primer v svetu, zaradi česar so nova pravila globalnega političnega sodelovanja nujna.

Ali drugače, v 21. stoletju moramo premisliti ureditev in izvrševanje načela subsidiarnosti, torej tistega načela, ki določa, na kateri ravni političnega upravljanja je določen problem najbolj smiselno reševati, ter kdo ima pri reševanju pravico sodelovanja. Potrebno je jasno določiti, kateri problemi so pristojnost lokalnih oblasti, katere probleme rešujejo nacionalne države, kateri so problemi, ki jih rešujejo regijske povezave držav, kot je EU, ter nenazadnje kateri problemi zahtevajo sodelovanje vseh globalnih akterjev ter konec koncev vseh državljanov sveta. Zaščita globalnega ekosistema je zagotovo eden izmed slednjih.

V Braziliji, ZDA in še kje se vidi, kako nevarni so populisti, ki čustveno rajcajo ljudstvo s sovražno retoriko, največkrat na polju umetno ustvarjenih problemov, da lahko potem delajo neumnosti, ko pridejo na oblast. In tako, kot bi morali določene politične odločitve delegirati na nove ravni, imamo v Sloveniji tudi nekaj političnih oseb, ki bi jih lahko demokratično delegirali v Bruselj, da končno nehajo mešati drek v Sloveniji in gredo v tujino na dobro plačo dočakat velikodušno penzijo.

Glavni kandidat tega seveda ne bo storil, pa čeprav bi s tem osrečil nepopisno množico sodržavljanov, kar naj bi sicer počeli pravi domoljubi. Bo pa mesto v Evropskem parlamentu po majevskih volitvah v Evropski parlament skoraj zagotovo zasedel plemeniti slovenski politik.

Če gre verjeti poročanju medijev o telefonskem sporu med vodjo opozicijske SDS in znano slovensko odvetnico ter nadobudno podpornico iste ideologije, bo slednja kandidirala za evropsko poslanko, toda ne na listi SDS, temveč na listi enega izmed SDSovih satelitov, ki se bo lahko, poleg SNS, prostodušno posluževal fašistične retorike. Kandidati SDS bodo namreč zaradi svoje vpetosti v Evropsko ljudsko stranko skušali nagovarjati volivce z zmernejšo retoriko, medtem ko bodo fašistični moment ustvarjali podložni sateliti. A to se lahko za SDS izkaže tudi kot račun brez krčmarja.

Ne gre namreč podcenjevati všečnosti plemenitega, predvsem za radikalni etnonacionalistični del prebivalstva, katerim zmerna retorika sploh ne prebije več praga zavesti. Plemeniti bo najverjetneje uporabil copy-paste verzijo novodesničarske retorike, ki izhaja iz uspešnosti kampanje Trumpa v ZDA. Na dnevnem redu retorike desnih fašistov bodo tako argumenti, da smo Evropejci v civilizacijski vojni z Islamom; da skušajo iluminati s Sorošem na čelu islamizirati Evropo; da so vsi ostali politiki izdajalci svojega naroda; da je potrebno zgraditi zid na meji; ter da evropske elite v Bruslju samo kradejo poštenim državljanom in nič ne naredijo. Patetično.

Vulgaren diskurz plemenitega in netenje sovraštva do družbenih manjšin ter evropskih institucij bi znal zadostovati, da v dobi politike-kot-spektakla ter ob hkratni nizki volilni udeležbi zrajca do 10 % tistih, ki se bodo “drugorazrednih” volitev udeležili, in za katere bo pritlehno sredinska retorika SDSove nosilke liste premalo radikalna. Evropske volitve bodo tako zagotovo test za državljane celotne Evrope – ali bodo spregledali prozornost sovražne retorike desnih populistov, ki ni nič drugega kot oportunistična distrakcija od pravih problemov, s katerimi se mora človeštvo spoprijeti v 21. stoletju?

twitter