Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa
nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!«
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka,
ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.
»Dajte, mati!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice (1) .

***

»Ali ni to tvoja mati?« ga je vprašal tovariš.
»To ni moja mati!« je odgovoril Jože.
Sram ga je bilo zelenorožastega kmetiškega krila, visokih škorojev,
rdeče jope in rute in dežnika in vclike cule; v tej veliki culi so bile njegove nove srajcc, ki jih je
šivala mati ponoči, in so kapale njene solze nanje .
Hodil je zraven matere, na njegovi duŠi pa je ležal greh in ga je tišcal k tlom, tako da so bile
njegove noge trudne in težke. Hodil je zraven matere kakor Judež zraven Kristusa.
Zunaj mesta sta se poslovila, in Jože se je bil namenil, da bo pokleknil in da bo skril glavo v njeno
krilo. »Mati, zatajil sem Vas!« — Toda ni pokleknil. Ko je bila mati ze dalec, je zaklical za njo:
»Mati!«
Mati se je obrnila (2) .

 

Letos, ko obeležujemo sto let od smrti Ivana Cankarja, enega izmed najpomembnejših graditeljev slovenske kolektivne (kulturne) identitete, je nemara skrajni čas, da kritično spregovorimo še o Cankarjevi materi.

Kadar govorimo o Cankarjevi materi seveda ne mislimo samo na Nežo Cankar in njeno romaneskno dvojnici Francko iz Klanca (3), temveč govorimo o simbolni materi celotnega slovenskega naroda, vseh sinov in hčera naše dežele, in kar je najpomembnejše, s tem govorimo o odnosih med materjo in otroci (v tem primeru še posebno o odnosih med materjo in sinovi) in o družbeno – političnih posledicah, ki iz takih odnosov izvirajo in razlagajo naš vsakdan. Ivan Cankar je v pismu Ani Lušinovi (6. 8. 1902) sam poudaril pomen in sporočilnost svojega romana: »To je spomenik moji materi – in takega spomenika še ni imela kmalu slovenska mati. Postavil sem ga z veliko ljubeznijo.« (Jensterle Doležal, 2002, str. 110). Da bi lahko razumeli, kako je Francka postala “roditeljica slovenskega naroda” in zakaj se bodo “v njenem rodu nadaljevali reveži s klanca” (Cankar, 1971), se moramo spomniti zgodbe romana. Tam je v osmih poglavjih popisanih ravno toliko najpomembnejših postaj iz življenja Francke, ki je polno trpljenja in njenega žrtvovanja in (pasivnega) čakanja na vrnitev svojih treh otrok, ki se naposled na klanec vrnejo samo še umret. Klanec je bil sicer mesto proizvajanja siromakov in hlapcev, ki so bili s svojo usodo popolnoma resignirani. Franckin mož Mihov Tone je tam dneve preživljal z utapljanjem v alkoholu, vse dokler je ni, razočaran zaradi izgube dela, zapustil. Takrat je Francka ostala sama; sama v skrbi, žrtvovanju in trpljenju za svoje tri otroke. Ravno slednje – mazohistično žrtvovanje nesebične matere je postalo osrednja lastnost cankarjanske matere oziroma lika in mita slovenske matere. Takšno žrtvovanje v otrocih namreč proizvede dolg, ki ga je nemogoče kadarkoli in s čimerkoli odplačati, mati je zato nad otroci vedno razočarana, a po drugi strani jim tudi vedno znova tudi odpušča, ponuja novo in novo priložnost in se za njih (grešne sinove in hčere) znova in znova (nesebično) žrtvuje. Mati v svoji popolnosti in božanskosti predstavlja zato po eni strani uresničenje sanj patriarhata in po drugi triumf marijanskega mita, ki je v naši kulturi močno prisoten že vse od srednjega veka. Francka, Mati Dolorosa našega naroda, ki je v romanu svojega otroka – kako pomenljivo – povila kar na božični večer, je prototip slovenske matere, ki svoje poslanstvo po mnoštvu razočaranj, žalosti in trpljenja v vseh ostalih odnosih svojega življenja (ob možu alkoholiku, ki je odsoten oče njunim otrokom, ob materi, ki Francko zaničuje, in ob obnemoglemu in bolehnemu tastu, za katerega mora skrbeti ona), najde zgolj in samo v materinstvu, ki postane smoter njenega obstoja.

“Francka se je postarala: oči so ji upadle, usahnile, lica so bila ozka, lasje so ji sivili. Vsak dan ji je iztisnil par kapelj krvi – iz svoje krvi je dajala otrokom kruha, in če bi prišel iz krvi bel kruh, bi si bila odprla žilo” (4) .

Tuja učenost, črtica iz Mojega življenja (1920) je morda najlepši literarni prikaz simbolnega dolga kot subjektivne identifikacije značilne za socializacijske procese v naši kulturi. V tej kratki zgodbi Cankar opisuje, kako se je nekega poletja vrnil domov in s seboj prinesel kup nemških knjig, med njimi tudi nemško izdajo dela Trpljenje mladega Wertherja. Cankar je ponoči našel svojo mamo ob prebiranju te knjige, ker ta ni razumela njene vsebine, ga je vprašala “Kaj je v teh knjigah?” (Cankar, 1920, str. 82), nakar ji pisatelj (v tej vlogi zadolženi sin, ki se zaveda največjega greha zoper svojo mati) odvrne: “‘Tuja učenost!’ sem odgovoril. Samo jezik je tako odgovoril, v mojem srcu pa je bila velika zalost; že ob tisti uri je bilo v njem tisto koprnenje, ki je zdaj zavedno, silno in grenko: “Da bi bil ko ti, o mati, cvet na polju; da bi nikoli ne okusil spoznanja!’” (Cankar, 1920, str. 82–83). Ob tem priznanju je Cankarju ponovno naložen dolg izdaje domačega in sprejetja tujega: “… Še pokrižal se nisi! Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela … Glej, zdaj vem … ko sem se doteknila tiste knjige, sem obcutila … zdaj vem, od kod tvoje modre besede in tvoj starobni smeh. Tuja učenost ti je segla v srce, napravila te je mlačnega in lenega” (Cankar, 1920, str. 83). V tej mitologiji bi bile torej velike sanje slovenske matere, tako Slavoj Žižek, videti svojega sina kot duhovnika, kar bi bilo edino opravičilo za sprejetje tuje učenosti (in obenem dokazilo za navezavo marijanskega kulta z mitom slovenske matere): “Sin se je sicer iztrgal, prešel v širšo univerzalnost, ‘zapustil jo je’, toda hkrati odplačuje krivdo in ta greh tako, da se je odpovedal goreči posvetni ‘tujini’, tudi in predvsem tujim ženskam, da se je kot duhovnik spet vrnil k njej, ‘med svoje korenine’ (Žižek, 1982, str. 252). Če to prevedemo, vidimo, da vloga matere v tem specifičnem odnosu ni namenjena spodbujanju uspeha svojih potomcev, temveč poudarjanju njenega pomena in žrtvovanja kot njenih temeljnih lastnosti z namenom opominjanje na pravo, resnično, nepokvarjeno in domačo materinsko ljubezen. Šele spoznanje in zavedanje tega nam bi omogočilo prepoznanje želja matere kot našega velikega Drugega(5) . “Lik slovenske matere ( … ) je specifična podoba simbolnega Zakona, ki subjekt ‘notranje zadolži’, mu naloži simbolno Poslanstvo, Mandat; specifično ‘materinska’ črta te točke simbolne identifikacije pa je, da kot simbolni Mandat nalaga ‘mazohistično žrtvovanje’: sam socialni uspeh v ‘tujem svetu’ je dojet kot izdaja domačije, ne pa kot izpolnitev Mandata, nastopi kot pozaba ‘nemega trpljenja’ Matere – fantazmatski scenarij izpolnitve materinskega poslanstva je nasprotno subjekt, ki se sredi tujega sveta zave dolga domačiji, zavrne ‘tujo učenost’ in se vrne k svojim koreninam” (Žižek, 1987, str.157).

Francko iz pisanj Ivana Cankarja, oziroma dve podobi žensk (mati ali prešuštnica) iz celotnega njegovega opusa ustvarjanja je vsaj danes, sto let po njegovi smrti, potrebno brati vzporedno z vedenjem o obstoju mita o družini, katerega konstitutivni del predstavljata mit o materinstvu in sodobna podoba (slovenske) matere. Načrtovanje in družinsko življenje sta namreč pomembna polja izvajanja oblasti, saj je pomembno politično vprašanje kakšna družina bo omogočala reprodukcijo obstoječih razmerij moči, oziroma z drugimi besedami (in ob upoštevanju antičnega bremena, ki je ženskam dodelil “narav(n)o”, ter katoliškega, ki je temu dodal še “krivd(n)o”) – kakšna mati bo rojevala in vzgajala sodobne hlapce sodobnega klanca? V sto letih, ki so minila, s(m)o ženske dosegle in obenem večkrat uspešno ubranile mnoge civilizacijske dosežke (volino pravico, pravico do svobode pri odločanju o rojstvu otrok, vstop žensk na trg delovne sile, … ), a ob poizkusih demitologizacije mita o materinstvu, ki odločitev za otroka že tisočletja predstavlja kot normalno in naravno pot vsake ženske, smo priča nenehnim konzervativnim poizkusom vrnitve oziroma (o)krepitve patriarhalne slovenske družine in družbe. Današnje Francke (zgodovinsko gledano Marije) tako trpijo drugače – so novodobne in vsemogočne matere, ki morajo (kot nas je v zgodovini naučila Eva) krivdo preprosto prevzeti nase in izpolniti svojo naravno nalogo, ki je uspešna le, “če je njen otrok odrasel v dobrega, zglednega državljana oziroma državljanko; če ni tako, je za to (tako ali drugače) kriva mati” (Štular, 1999, str. 71). V stotih letih se je tudi dolg prestrukturiral in z razmahom kapitalizma se je simbolni dolg razširil v skoraj vse sodobne medčloveške odnose. A mitu o materinstvu je uspelo preživeti tudi v časih najhujšega vsesplošnega zadolževanja in krize: dolg do matere je zaradi žrtve, ki jo slednja sprejme nase vsakič, kadar materinjenje v okoliščinah deklarativne (ženske) enakosti postavi na prvo mesto, vsaj dvojen. Edina žrtev, ki jo sodobna in napredna ženskam današnjim ženskam dopušča, je tako gospodinjstvo. In ker se slednje rešuje in uspešno terapira s pomočjo potrošnje, smo tako priča vrnitvi materinskega diskurza v postkapitalizmu. Ker mit o materinstvu poleg redukcije žensk na telesa za rojevanje, predpostavlja tudi izrazito pasivnost, šibkost, neartikuliranost, nemoč in nesposobnost za življenje v javnem prostoru za polovico prebivalstva, se moramo začeti tekanju za (nakupovalnimi) vozovi upirati.

 

Literatura
:

Cankar, I. (1902). Mater je zatajil. Zvonček (Ljubljana), 3 (4). Dostopno prek:
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XOILOWVW/?query=%27keywords%3DCankar%2C+Ivan%27&pageSize=25&fyear=1902
&language=eng

— (1920). Moje življenje. Ljubljana: Zvezna tiskarna.

— (1967). Črtice. Ljubljana: Mladinska knjiga.

— (1971). Na klancu. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Jensterle Doležal, A. (2002). Mitologizacija ženske v Cankarjevi prozi. Obdobja (21), 109 –
118. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko.

Šterk, K. (2007). Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.

Štular, S. (1999). Mit o materinstvu. Časopis za kritiko znanosti XXVII (194), 65 – 77.
Žižek, S. (1982). Zgodovina in nezavedno. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Žižek, S. (1982). Zgodovina in nezavedno. Ljubljana: Cankarjeva založba.

— (1987). Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

 

Opombe:

(1) Iz črtice Skodelica kave (Cankar, 1967).

(2) Iz črtice Mater je zatajil (Cankar, 1902).

(3) Na klancu (prvič besedilo izide maja 1903 kot 9. zvezek Mitičine Knezove knjižnice) velja obenem
za Cankarjev prvi roman in za njegovo najbolj obsežno besedilo. Poleg tega je v romanu Francka
okarakterizirana z mnogimi resničnimi dogodki iz življenja Cankarjeve mame, kar je še pripomoglo
k vzniku in ohranjanju mita, ki pa je (vse)prisoten tudi v mnoštvu njegovih drugih del: v besedilu
Materi, v črtici Sreča (1896), v črtici Doma (1897), v noveli Ob smrtni postelji (1898), predvsem v
dveh besedilih iz Vinjet (1899) (Eno samo noč in Moja miznica), v zbirki črtic Podobe iz sanj (1917)
v črticah Ob svetem grobu in Vrzdenec in seveda v njegovi znameniti zbirki Moje življenje (1920),
kjer ob pripovedi zgodb svojega življenja mati omenja v mnogih črticah.

(4) Iz romana Na klancu (Cankar 1971, str. 53).

(5)Karmen Šterk v svoji knjigi Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere (2007) piše o materi kot najbolj usodni ženski v življenju serijskega morilca. V knjigi kjer raziskuje morilsko in radikalizirano plat obstoja te mitologije, nam tudi preko študije primerov Metoda Trobca in Silva Pluta, pokaže da “če se zaradi specifičnih okoliščin fantazmatski scenarij samopodobe, ki vedno temelji na prepoznavanju želje Drugega, nekega mesta, ki ga moramo zasesti, da nas bo potem pomembni Drugi (mati) uzrl kot ljubezni vrednega, izoblikuje na način, da otrok doume materino željo kot željo, da ubija, potem lahko pridemo do naslednjega sklepa: početje serijskega morilca je
prepoznana želja matere” (Šterk, 2007, str. 121).

twitter