Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment

Danes se veliko govori o t. i. lažnih novicah (fake news). Številni znanstveniki, politiki, novinarji in splošna javnost se pogosto sprašujejo o tem, kaj so to lažne novice in ali obstaja univerzalna definicija. Zadeve gredo tako daleč, da se v okviru akademske skupnosti organizirajo konference in drugi dogodki, ki naj bi pripomogli k boju proti lažnim novicam in posledicam, ki jih te imajo za družbo. Pogosto se debato o lažnih novicah postavlja v okvire medijske cenzure na eni strani in svobode govora na drugi. Takšen pristop je seveda popolnoma napačen.
Prvič, pojem lažne novice ni nov. Njegova uporaba s strani aktualnega ameriškega predsednika, namenjena obračunavanju z mediji, je ta pojem le naredila bolj atraktivnega. Donald Trump je vsekakor zaslužen za to, da so politična, medijska in splošna javnost začeli govoriti o lažnih novicah. Sledenje dobro funkcionirajo na primer znotraj okvirov hegemonije vladajočega razreda, ki je v nekem zgodovinskem trenutku, na primer v ZDA, svoje argumente oblikoval okrog nevarnosti od sovjetskega komunizma (enakih argumentov so se posluževali tudi Sovjeti v času hladne vojne, ko so bit svojega sistema utrjevali na nevarnosti od zahodnega kapitalizma), danes pa argumente oblikuje na vprašanju invazije priseljencev.
Kot je to nekje povedal Slavoj Žižek, pravi problem lažnih novic ni laganje na podlagi izmišljotin. Način, na katerega izbiramo določena resnična dejstva, v zgodovinskem ali siceršnjem smislu, lahko naš argument naredijo za laž. Kritiki lažnih novic po navadi napadajo t. i. postmodernizem oziroma idejo o tem, da ne obstaja univerzalna resnica, da je vse relativno in odvisno od konteksta v katerem se nek dogodek zgodi. Tako pridemo do družbenih odklonov, ki jih ponazarjajo posamezniki, ki na primer zanikajo Holokavst ali Srebrenico. Obe omenjeni tragediji sta se seveda zgodili in o tem ni nobenega dvoma, ampak v kontekstu lažnih novic je problem drugje.
Ko govorimo o zgodovini, nikoli ne govorimo o vseh dejstvih, ampak selektivno izbiramo argumente, ki jih uporabljamo za oblikovanje lastne zgodbe. To pomeni, da lahko selektivno izbiramo popolnoma resnične podatke, ki v kontekstu naše interpretacije postanejo laž. Resnični problem torej ni v tem, da si izmišljuješ lažne podatke. Podatki so lahko resnični, ampak način na katerega jih izbiraš (in določene namenoma spregledaš), lahko tvojo zgodbo naredijo za lažno.
Zavedati se torej moramo, da so dejstva ali podatki vedno izbrani in analizirani skozi ideološka očala ali prizmo, skozi katero gledamo na svet. To najbolje ponazarjajo ekonomisti, ki berejo ista poročila in analizirajo iste podatke istih domačih ali mednarodnih institucij, imajo pa popolnoma različno sliko realnosti o kateri poročajo. To je prav tako vidno v politiki, ki predstavlja privilegirano področje laganja. Resnicoljubnost, kot je o tem svoj čas zapisala Hannah Arendt, nikoli ni bila politična vrlina. Zato so najbolj nevarne lažne novice, laži, ki temeljijo na točnih podatkih. Te so veliko bolj nevarne in veliko bolj učinkovite.
Številni znanstveniki in novinarji se deklarirano borijo proti lažnim novicam. S tem ni nič narobe ampak problem leži drugje. Njihova metoda temelji na naivnem pozitivizmu preko katerega poskušajo s predstavljanjem ”pravih dejstev” opozarjati ali medijsko opismenjevati publiko. Vsi ti poskusi so jalovi in ostajajo brez uspeha. Pomembno je razumeti, da ne glede na to, koliko naši argumenti temeljijo na dejstvih, mi sami organiziramo dejstva in jih predstavljamo na izbrani način. Ta način je lahko resnica ali laž.
Dodaten problem v primeru lažnih novic, predvsem na polju politike, predstavlja dejstvo, da se ljudje večinoma odločajo (oblikujejo svoja stališča) na podlagi političnih simbolov, ki so prav tako lahko oblikovani kot resica ali laž. Obstoječe znanje o političnem vedenju ljudi priča o napačni domnevi, da ljudje politične voditelje kot take prepoznavajo zaradi njihovih spretnosti, kot so inteligenca, znanje, moč ali druge značajske lastnosti. Figura in značaj političnega voditelja temeljita predvsem na odnosu med voditeljem in njegovimi sledilci v specifičnih okoliščinah. Stabilnost tega odnosa je odvisna od pripravljenosti ljudi, da podprejo voditelja v zameno za izpolnjevanje določenih osebnih koristi, kar pomeni, da politični voditelj lahko vpliva na vedenje ljudi in ga usmerja samo v primeru, ko lahko v zameno za to izpolni njihove potrebe, želje in pričakovanja ter odpravi strahove ali frustracije.
Raziskovalci političnih simbolov prepoznavajo njihovo moč v povezavi z mitologijo in rituali, ki te simbole spremljajo oziroma so z njimi komplementarni. V tem primeru spet govorimo o interpretaciji oziroma o tem, kako so dejstva predstavljena. Potrebno je dodati še to, da politični simboli v sodobnih demokracijah praktično ne obstajajo brez sodelovanja množičnih medijev, ki so integrativni del političnega procesa, v katerem delujejo kot ustvarjalci in interpreti oziroma kot posredniki političnih simbolov in sporočil.
Najboljši dokaz o učinkovitosti simbolov ponuja klasična študija ameriških politologov Prothroa in Grigga, v kateri sta avtorja ugotovila, da ameriške simbole – kot so svoboda govora, demokratična vladavina večine in pravice manjšin – kot splošne spoštuje oziroma sprejema med 94,7% in 98% anketirancev. Vendar se je ta na videz vsesplošni konsenz o vrednotah izkazal kot vprašljiv, ko so bili anketiranci neposredno vprašani, ali bi dovolili protiverski govor v skupnosti, v kateri živijo, in, ali bi dovolili, da na volitvah izbrani komunisti prevzamejo oblast v državi. Čeprav so abstraktna načela v družbi utrjena, se torej ljudje včasih raje odločajo na podlagi posameznih vprašanj kot na podlagi simbolov, kar pomeni, da je družbeni konsenz v teh primerih na trhlih temeljih. Pomislite samo na neomajne zagovornike demokracije v Sloveniji, ki negirajo legitimnost trenutne vlade samo zato, ker jo ni sestavila relativna zmagovalka volitev.
Enako stvari delujejo tudi na drugih področjih. V Sloveniji to lahko vidimo na primeru sodstva ali v javnih nastopih nekaterih ”intelektualcev”. Izbor in interpretacija dejstev v celoti determinirajo ločeno (pritrdilno ali odklonilno) mnenje na primer ustavnega sodnika, ki v Sloveniji pogosto rad operira s pojmom ”krivosodje”. Njegova ločena mnenja niso v nobenem primeru odvisna njegove izobrazbe oziroma od tega ali njegova zgodba temelji na pravih ali lažnih dejstvih. Njegovo realnost determinirajo ideološke predpostavke, ki dajejo bistvo njegovi individualnosti. Zunaj ideoloških predpostavk ne obstaja kot individuum. Enako je v primeru nekaterih posameznikov, ki nastopajo v javnosti, svojo presojo o lažnih novicah pa oblikujejo na temelju lastne ideološke prizme. Teh je danes v Sloveniji kar nekaj. Najpogosteje gre za posameznike, ki so zbiti in izgubljeni med soočenimi ideologijami, obenem pa so nedorasli individualnem uporu, da v družbi nekaj spremenijo oziroma, da jo s čem oplemenitijo. Stisnjeni na marginah družbenega dogajanja, tavajo in javno blebetajo o lažnih novicah, najpogosteje na strani demokracije, vse skupaj pa seveda v službi resnice.

_______________________________

1 Prothro, J. W. in Grigg, C. M. (1960) Fundamental Principles of Democracy: Bases of Agreement and Disagreement . The Journal of Politics 22 (2): 276–294.

twitter