Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment

Slovenska politika danes je eno golo moraliziranje. Nikoli do zdaj v politiki ni bilo tako malo politike in tako veliko neumnosti in praznine. Od predsednikov strank, vladnih in opozicijskih, in od marsikaterega ministra lahko slišimo le besede, s katerimi poskušajo braniti lastne interese, v imenu vladajoče ideologije.
Poglejmo, kaj se pravzaprav dogaja. V minimalnih zmagovalnih koalicijah obstajajo stranke, ki imajo izrazito velik koalicijski (izsiljevalski) potencial. To pomeni, da so te stranke sposobne izsiliti marsikaj od svojih koalicijskih partnerjev. Praktično v vsakem trenutku lahko takšna stranka zagrozi z izstopom iz koalicije in pristopanje k neki drugi koaliciji, v kateri bi njen izsiljevalski potencial lahko bil enako velik ali še večji. Pri tem je potrebno izpostaviti, da velikost stranke (število mandatov v parlamentu) ne igra nujno pomembne vloge. Pogajalska moč stranke torej nima veliko veze z velikostjo stranke, v kolikor slednja ne predstavlja pomembnega člena za sestavo parlamentarne večine (v aktualni vladi sta to na primer DeSUS in SAB).
Pojem minimalne zmagovalne koalicije je zelo razširjen in uveljavljen. Pogoj za njegovo delovanje so politiki, ki se vedejo racionalno. To pomeni, da je njihovo vedenje vedno usmerjeno k sebičnim ciljem. To pomeni, da politiki v vseh situacijah morebitne altruistične motive podrejamo osebnim interesom. Altruistično vedenje, ki je s perspektive etike lahko popolnoma opravičljivo, ni skladno z racionalnim in z naravo političnega odločanja. Gledano iz politične perspektive tisti, ki se vede skladno s svojimi altruističnimi motivi, deluje iracionalno, ne glede na cilj, ki ga pri tem zasleduje. Z drugimi besedami, racionalno vedenje politikov je omejeno na tisto, ki vodi k uresničevanju političnih ciljev. V kontekstu demokracije to pomeni: če je osnovni cilj volitev to, da se izbere vlada, je z volitvami povezano racionalno vedenje zgolj in samo tisto, ki je usmerjeno v doseganje tega cilja.
Tako se trenutno vedejo vse stranke aktualne koalicije. Politiki na glas govorijo, da je potrebno ”ohladiti glave” in braniti obstoj vlade za vsako ceno, ne glede na to, da pri tem zaidejo ideološko in povozijo svoje programe in obljube, ki so jih pred volitvami dajali volivcem. Vlado vodijo dokaj močne centripetalne tendence, ki se odražajo kot posledica tekmovanja med koalicijskimi partnerji. Pri tem imajo ključno vlogo stranke z močnim koalicijskim potencialom (v tem sklicu parlamenta sta to stranki LMŠ in SMC), ki obrodi sadove predvsem v situaciji, ko stranka začne groziti z izstopom iz vlade, ker ji ni všeč formula, po kateri se delijo fiksne koristi. Še enkrat, programi in želje volivcev so v tem primeru sekundarnega pomena. Stranke, ki so močno motivirane z željo, da uresničijo svoj program, lahko na to vplivajo le tako, da ostanejo zunaj glavnega toka politike (zato Levica).
Praktično vse stranke v trenutni koaliciji se sklicujejo na ideološko prazne koncepte. Politike (zakoni), za katere glasujejo, po njihovih besedah ne smejo biti ”ne leve in ne desne”, ampak dobre za vse ljudi. Politiki torej prisegajo na preseganje ideoloških razlik oziroma na vrednotno nevtralnost, pri čemer so prepričani, da so vse ideje zrasle v njihovi glavi. Večinoma gre za posameznike, ki sicer imajo formalno izobrazbo, vendar tavajo stisnjeni in izgubljeni med soočenimi ideologijami, brez nujno potrebnega intelekta, ki bi jim pojasnil, kaj so posledice njihovih stališč in odločitev.
Evidentno je, da propagiranje splošno sprejetih vrednot v današnjem času pomeni prikrit mehanizem za pohod na oblast in prevzem moči. To so dokazale vse dosedanje vlade. Govor o egalitarizmu in nujno potrebnih družbenih reformah je le kamuflaža buržoaznih ambicij oziroma maska, za katero vladajoča elita skriva svoje namene in vsiljuje kulturne ideale. Tako imamo paradoksalno situacijo, v kateri aktualna vlada uresničuje program opozicijskih strank. Sebe imenuje ”levo-sredinska”, ampak namesto priprave alternativnega programa za prihodnost nenehno dokazuje, da zna narediti isto, kar delajo njeni konkurenti na t. i. desnici. Na primer, vladne stranke vztrajajo na tem, da se zadovolji potrebe ljudi, ki plačujejo račun za zadnjo gospodarsko krizo, po drugi strani pa vztrajajo na potrditvi ekonomskega modela, ki je to krizo ustvaril (sic!).
Največja nesreča je, da v Slovenji ne obstaja alternativna vizija, ki bi se manifestirala v obliki utopičnega prepričanja o drugačni ureditvi sveta. Izjema je opozicijska stranka Levica, ki z vsakim dnem, ko podpira aktualno vlado, izgublja vsakršno pieteto. Družbeno življenje determinirajo sile, kot so korporacije, zavarovalnice in banke, nad katerimi ni nikakršne oblike (politične) kontrole, ker politiki nimajo praktično nikakršne dejanske moči. Politiki, ki sebe opisujejo kot ”levo-sredinske”, vztrajajo na dosledni implementaciji neoliberalne politike, ki jo v imenu kapitala vztrajno propagira tudi Evropska unija.
Vrednota, ki je v Sloveniji splošno sprejeta in je skladna s politično paradigmo v drugih evropskih demokracijah, je politična stabilnost. Na sploh je vprašanje politične stabilnosti takšno, da lahko doživi številne proliferacije na druga področja (sociala, zdravstvo itd.), ki pomembno zaznamujejo delo aktualne slovenske vlade. S poudarjanjem pomena politične stabilnosti politične stranke dobivajo legitimnost za sprejemanje tudi takšnih odločitev, ki niso popolnoma skladne z logiko predstavniške demokracije. Na ravni političnega diskurza je osrednje vprašanje odgovornosti za državo, ki je v parlamentarno večino združilo stranke, katerih ideološke identitete so očitno nezdružljive.
In kaj se nudi kot alternativa? Na desnici imamo nacionalizem kot ideologijo banalnosti, ki je utemeljen na individualni in kolektivni paranoji o nevarnosti vsega, kar ni ”naše”. Kult osebnosti vodje se v tem primeru kaže kot stalno iskanje odrešitelja, ki bo odgovoril na vse naše želje, strahove in frustracije. Iščejo se začasne rešitve za aktualne ekonomske, socialne in ekološke probleme, pri čemer si politika pomaga z metodami državne regulacije trga, finančnega in korporativnega poslovanja, in z različnimi ukrepi na področju socialne politike, s čemer le podaljšuje življenje obstoječemu sistemu v nekoliko spremenjeni obliki. Šovinizem, homofobija, nacionalizem, spodbujanje rasne in verske nestrpnosti itd., so tako le latentne posledice politike, ki deluje v imenu vladajoče ideologije.
Uresničevanje svobodne družbe, ki bo temeljila na enakosti, pravičnosti in toleranci bo mogoče le, v kolikor večina ljudi dojame, da je solidarnost vrednota in predpogoj za napredek človeštva. Doseganje višje, humanistične ravni človeške civilizacije ni odvisno od gospodarskega napredka, ampak predvsem od humane in moralne evolucije človeka. Biološko entiteto s podedovanim egoističnim nagonom po lastnem preživetju je potrebno dopolniti z etično in duhovno komponento. Šele na ta način bomo ljudje dosegli višjo raven človeške civilizacije. Zato, dragi volivci, na naslednjih volitvah pamet v roke!

twitter