Ko je Donald Trump 20. oktobra 2018 sporočil, da se bo ZDA umaknila od pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dometa (INF), si je vsak raziskovalec na področju zunanje politike pred oči priklical koncept ”igre majhnih prestolov”, pod katerega se je leta 2014 podpisala Valerie Hudson, ko je skušala orisati vlogo posameznikovih interesov v birokratskem ustroju. Gre sicer za logiko igre na nivoju birokratov in njihovih organizacijskih enot, ki sledijo tako lastnim kot organizacijskim interesom, pri tem pa do potankosti poznajo druge deležnike in predvsem kanale za doseganje ciljev. V zgodovini se je že večkrat zgodilo, da so določene osebe šle mimo administracije za doseganje ciljev, ki naj bi bile v skladu s t. i. ”nacionalnim interesom”. Kot primer lahko navedemo Zgibniewa Brzezinskega, ameriškega diplomata in svetovalca Jimmyja Carterja, ki je mimo takratnega ministra za zunanje zadeve Cyrusa Vanca delal na normalizaciji odnosov s Kitajsko. Ta je s kitajsko delegacijo sestankoval celo v Beli hiši, in to takrat, ko je bil Vance izven države, prav tako pa mu je sistemsko onemogočal dostop do vseh informacij o sestankih in dogodkih, ki so stremeli h krepitvi ameriških odnosov s Kitajsko. Brzezinskemu je Carter pač bolj zaupal, kot diplomat pa je do potankosti postal ameriški birokratski sistem, in tudi organizacijo, ki jo je Vance vodil. Organizacije (državni organi) med seboj tekmujejo, pri samem postopku poizvedovanja o situaciji od zgoraj navzdol pa lahko prihaja do različnih interpretacij o isti stvari na podlagi internih analiz in raziskav. Predsednik na koncu dobi odgovor na zastavljena vprašanja od tistega, ki je v samem procesu najbolj iznajdljiv oziroma najbolj vešč postopka. V tej luči si lahko razlagamo tudi ameriški umik iz pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dometa, ki utira pot k novi oborožitveni tekmi, in je posledica krepitve Kitajske. Ameriški nacionalni interes je jasen – Kitajska nikakor ne sme še bolj načeti ameriške hegemonije, hkrati pa krepiti svojih vojaških zmogljivosti. Tega se zaveda ameriška birokracija, Trump pa se v skladu z reklom ”najprej Amerika” ukvarja predvsem z notranjimi politikami. Odgovor o tem, kdo je dejansko vodil ameriško zunanjo politiko pod Trumpovo administracijo, bomo izvedeli čez nekaj let, sam pa trdim, da levji delež prevzemajo posamezniki znotraj ameriške birokracije. Trumpov politični slog je birokratom pisan na kožo, saj umik od dotične pogodbe ali pa od jedrskega sporazuma z Iranom lahko preživi zgolj on – pod Trumpom se lahko razživijo vsi upi in pobožne sanje birokratov, ki se zavedajo vse hujše globalne tekme, v kateri ZDA počasi izgublja primat. Vse, kar se dogaja, bi ZDA storila že prej, a niso imeli pravilnega profila voditelja na čelu države. Trumpu torej ni uspelo ”izsušiti močvirja”, temveč je žabam omogočil, da ga razširijo in poglobijo.

Vrh ledene gore

To, da sta bili ZDA in Sovjetska zveza podpisnici INF, ni novost, so pa strokovnjaki v zadnjih dveh desetletjih začenjali opažati, da je Kitajska postala pomemben del premisleka pri merjenju posledic sporazuma v zadnjih dveh desetletjih, saj je pogodba nikoli ni zavezovala, kar ji je omogočalo izdelavo raket kratkoročnega in srednjeročnega dosega ter manevrirnih izstrelkov kot del širšega procesa vojaške modernizacije. Tovrstno povečanje vojaških zmogljivosti pomeni, da Kitajska že postaja konkurenčna ZDA na zahodnem Pacifiku, krepitev odnosov med uradnim Pekingom in Moskvo pa je Rusijo silila v to, da se ne umakne od INF, četudi naj bi pogodbo v preteklosti že kršila. To bi kmalu storila tudi ZDA, ki že povsem resno razmišlja o izdelavi zemeljskih raket s srednjeročnim dosegom v tekmi s Kitajsko, zato se je raje umaknila od pogodbe. To denimo potrjuje tudi članek iz oktobra 2018, ko je New York Times poročal o tem, da ameriška vojska že razvija kopenske različice manevrivnega izstrelka v Aziji, in kopenske sisteme z dometom nad 1000 kilometrov, kar bi bila odlična protiutež Kitajski, v kolikor bi bila postavljena poleg prve verige otokov na zahodnem Pacifiku. Najpomembnejši otok v tem načrtu je Okinawa, a kaj, ko tam že obstaja srdit lokalen odpor, ki ni naklonjen ameriški vojaški prisotnosti.

Kaj se bo zgodilo v prihodnosti?

Sedaj, ko je ZDA osvobojena okov INF, se začne prava krepitev vojaških zmogljivosti v luči oborožitvene tekme s Kitajsko. To, da je bila pogodba izjemno pomembna za svetovno politiko, verjetno vedo že vsi, redkokdo pa ve, da bodo strokovnjaki obrise prvih izidov te nove tekme spremljali na Pacifiku, ki je tako za Kitajsko kot za ZDA strateško območje. Rusija se bo v tej tekmi morala osredotočiti na izdelavo enakih raket, kar pa predstavlja precej velik stroškovni izziv znotraj vojaškega modernizacijskega programa, v katerem že sedaj ni zadostnega obsega sredstev za financiranje daljnosežnega topništva. Vse to pa pod budnim očesom spremlja Evropa, ki se bo tako prvič po hladni vojni znašla med ruskimi in ameriškimi (jedrskimi) raketami srednjega dosega. Prvi resnejši komentar na to temo je prišel s strani nemškega zunanjega ministra Maasa, in je šel v smeri kritike ameriškega umika od INF, pritiski s strani evropskih držav pa se bodo, ob predpostavki ruske izdelave raket, samo še stopnjevali. Če smo lahko prepričani, da bo Nemčija nasprotovala ameriški namestitvi raket pri njih, pa smo lahko toliko manj v primeru, da bi podobno odreagirali denimo Poljska in Romunija, saj jim ameriška prisotnost na njihovem ozemlju več kot ustreza.

Umik od INF močno ogroža dogovor pod imenom ”Nov začetek” (New START), s katerim sta ZDA in Rusija pričeli z omejevanjem strateškega jedrskega orožja. Nekateri celo trdijo, da je to najpomembnejši dogovor, ki je bil sklenjen leta 2010, in velja do februarja 2021 z možnostjo podaljšanja do leta 2026. V tem trenutku naj bi bila Moskva zainteresirana za podaljšanje, percepcija nekontroverznosti pogodbe pa naj bi vladala tudi v Washingtonu, a kaj, ko sta se obe državi že umakniki iz INF. Analitiki omejen rok trajanja pogodbi pripisujejo tudi zato, ker je trenutni Svetovalec za nacionalno varnost ZDA John R. Bolton velik pristaš razvoja orožja. Kolaps trenutnega mednarodnopravnega okvira, ki omejuje razvoj tovrstnega orožja, zagotavlja vnovično oborožitveno tekmo, ki smo ji bili priča predvsem v obdobju hladne vojne, le da je tokrat v igro vpletena še Kitajska. Naj se tekma prične!

twitter