“Postalo je strašljivo očitno, da je naša tehnologija presegla našo človečnost.” (Albert Einstein)

Mladi smo žrtve nenadzorovanega tehnološkega napredka

Zadnje desetletje je zaznamovano predvsem s spletnimi družbenimi omrežji ter razvijanjem in upravljanjem medosebnih odnosov preko teh omrežij. Lahko bi rekli, da so v luči informacijske revolucije na udaru predvsem mlajše generacije, ki so prikrajšane za praktično izkustvo javnosti in zasebnosti v fizičnem svetu. Zaradi čedalje večje količine preživetega časa na spletnih družbenih omrežjih se namreč brišejo meje med javnim in zasebnim, kar vodi v pojav pomembnih in kompleksnih pravnih vprašanj v zvezi z javnostjo in zasebnostjo spletnih družbenih omrežij ter lastništvom osebnih in drugih podatkov uporabnikov na teh omrežjih. Od vzpostavitve prvih resnično globalnih spletnih družbenih omrežij smo prišli do točke, ko te digitalne platforme uporablja več milijard ljudi, zaradi česar imajo ta omrežja moč nad ustvarjanjem in upravljanjem percepcije realnosti posameznikov in družbe. Novi mediji, kot so jih poimenovali tudi nekateri akademiki, imajo tako večjo politično, ekonomsko ter kulturno moč, kot pa največje in najstarejše demokracije sveta. Nenazadnje ravno to potrjujeta koncepta lažnih novic (ang. fake news) in t.i. globokih laži (ang. deep fake) ter družbeno-politični dogodki, kot so Arabska pomlad, ameriške predsedniške volitve 2016 in referendumska kampanja za Brexit.

Kako preprosto in radikalno se lahko ustvari ter upravlja percepcija posameznikov in družbe, nazorno prikaže nedavni Netflixov dokumentarec The Great Hack, ki predstavi ozadje škandala Facebook – Cambridge Analytica. Dokumentarec pa ne predstavi samo omenjenega škandala, temveč prikaže daljnosežne posledice, ki jih prinašata neregulirana uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) in aroganca starejših generacij politikov v kontekstu sprejemanja pomembnih ter dolgoročnih regulativnih okvirov. Dokumentarec namreč pod vprašanj postavlja obstoj liberalne demokracije v kontekstu legalnosti in legitimnosti demokratičnih procesov (volitve, referendumi, ipd.), ki nikoli več ne bodo takšne, kot so bile pred obdobjem spletnih družbenih omrežij. V procesih vodenja in odločanja večinoma nastopajo predstavniki generacij 20. stoletja, ki digitalnega sveta preprosto ne razumejo ali pa ga nočejo razumeti, saj je težko spremeniti percepcijo, ki je ostala več desetletij nespremenjena. Cona udobja je verjetno še največje prekletstvo postmoderne družbe, zaradi česar lahko opazimo in dejansko občutimo posledice (ne)sprejemanja odločitev, ki bi regulirale uporabo IKT in omogočile trajnostno integracijo informacijske tehnologije v družbene sisteme. Mlajše generacije se bomo tako morale soočiti z in preživeti degradacijo ameriške politike, samodestruktivnost britanske politike, pojav in vzpon avtoritarnih in totalitarnih ideologij ter okoljsko degradacijo, ki vodi v novo veliko izumrtje biosfere našega planeta, preden bo na globalni ravni možno doseči nov družbeni konsenz, ki bo omogočal nadaljnji razvoj civilizacije. Privajanje civilizacije na nove tehnologije je namreč zelo dolgotrajen proces.

Vseprisotni, a osamljeni. Skriti, a razgaljeni.

Z razvojem IKT izginja prostorska dimenzija družbenega življenja in s tem koncept oddaljenosti, kar sicer nima neposrednega vpliva na zasebnost, a ima velik vpliv na človeške odnose in način, kako naša družba deluje in dojema oddaljenost, oziroma prostor. Pojav spletnih družbenih omrežij je povzročil zmanjševanje pozornosti, ki je namenjena zasebnosti in anonimnosti, saj v javnosti velja neko splošno prepričanje, da IKT med drugim prinaša tudi zasebnost, anonimnost in do neke mere tudi osamljenost. Slednje zagotovo drži, a ne v kontekstu zaščite političnega koncepta zasebnosti, saj IKT v osnovi “razbija” pomen zasebnosti, anonimnosti in osamljenosti. Osamljenost, ki jo IKT prinaša, je bolj povezana z mentalno osamljenostjo kot pa s fizično (ne)dostopnostjo, saj se medsebojni odnosi spreminjajo zaradi dejstva, da lahko stopimo v stik s komerkoli praktično kjerkoli na svetu – potrebujemo zgolj internetno povezavo. Po drugi strani pa smo priča upadu anonimnosti, ki smo je kot posamezniki navajeni, saj razvoj IKT prinaša tudi sredstva nadzora posameznikov in družbe, še posebej na medmrežju in še posebej v današnjem času, ko je raven informacijske pismenosti splošne populacije še vedno precej nizka. Številni uporabniki tako nevede tvegajo svojo anonimnost, predvsem zaradi nezmožnosti sledenja trendom in spremembam, ki vplivajo na pojem anonimnosti. Prav tako pa je na udaru zasebnost, kar še najlažje opazujemo na primeru spletnih družbenih omrežij, ki delujejo kontradiktorno konceptu zasebnosti, saj predstavljajo javni prostor, pri čemer uporabnika praktično prisilijo, da o sebi deli čedalje več in čedalje bolj podrobne informacije, ki na podlagi prodaje teh informacij poganjajo dobršen del današnje digitalne ekonomije.

Panoptikum?

Največ dilem in izzivov nastane pri vprašanju shranjevanja, upravljanja in dostopanja do podatkov, ki so ustvarjeni na medmrežju. Pretežen del javnosti še vedno živi v prepričanju, da so podatki, ko so izpolnjeni določeni pogoji, izbrisani, zaradi česar se tudi IKT uporablja, kakor se. Pravica do izbrisa osebnih podatkov uporabniku sicer omogoča točno to, a to še ne pomeni, da so izbrisani tudi vsi »podatkovni derivati«, zgolj »surovi podatki«. Primer Cambridge Analytice pa jasno pokaže pomen podatkovnih derivatov. Nenazadnje podatkovni derivati že danes predstavljajo temelj digitalne industrije, predvsem na področju digitalnega marketinga in trženja. Če gre verjeti besedam vodilnih podjetij na področju podatkovne analitike, bomo še letos imeli na voljo okrog 10.000 podatkovnih točk o nekem uporabniku, medtem, ko bo za današnje prvošolčke na dan njihove polnoletnosti na voljo vsaj 70.000 podatkovnih točk. S tem bo Google dosegel nekatere ključne cilje, ki so uporabniku omogočiti, da lahko vpraša, kaj naj počne jutri, katero službo naj vzame ali pa mu bo Google preprosto povedal, kaj naj počne. Kdo pa je skrbnik teh podatkov, na podlagi katerih so ustvarjene podatkovne točke? V veliki večini primerov so to zasebna podjetja, kot so npr. tehnološki giganti Facebook, Google, Amazon, Twitter, v nekaterih primerih pa tudi države. V obeh primerih obstaja seveda veliko tveganje zlorab, v kontekstu države so sicer zlorabe pogosto politično motivirane, medtem, ko so v kontekstu zasebnih podjetij skoraj izključno v ozadju ekonomski interesi. Če upoštevamo tezo o vzponu digitalne ekonomije, potem moramo sprejeti dejstvo, da so podatki najpomembnejša surovina 21. stoletja, celo že bolj dobičkonosna, kot nafta, ki jo štejemo za najpomembnejšo surovino 20. stoletja. To niti ni tako presenetljivo dejstvo, glede na to, da smo ljudje vir te nove surovine, podjetja pa na račun »brezplačnih storitev« te podatke od nas pridobivajo zastonj. Tako kot nafta, bodo tudi podatki omogočili razvoj cele palete derivatov – v obliki algoritmov, protokolov in drugih orodij za upravljanje in nadzorovanje procesov, v katerih nastopata posameznik in družba.

Povsem na mestu je torej poziv zakonodajnim in regulativnim organom po regulaciji delovanja spletnih družbenih omrežij, ureditvi zakonodaje na področju upravljanja z osebnimi in drugimi podatki uporabnikov ter odpiranju interdisciplinarnih razprav na temo lastništva osebnih in drugih podatkov.

 

twitter