Splošno sprejeto dejstvo je, da živimo v kapitalističnem svetu, in skoraj enako splošno sprejeto je tudi prepričanje, da je to idealna družbena ureditev. Kapitalizem kot način proizvodnje in izmenjave nam omogoča dobrine, ki jih potrebujemo za preživetje, in tudi, ko to ni najbolj očitno, kapitalizem kot način razmišljanja determinira naše vsakodnevno delovanje. Ena od paradigm življenja, ki jo zapoveduje moderna kapitalistična ideologija, je svobodno zasledovanje individualne sreče. Ta paradigma se v današnjem svetu manifestira v hiperpotrošništvu in komodifikaciji življenja, ustvarila pa je tudi najvišji standard življenja v zgodovini človeštva – toda ne brez negativnih eksternalij.

Ob vsem naštetem je skoraj neverjetno, da se Zahodna družba v zadnjih letih sooča z naraščanjem nezadovoljstva pri ljudeh, posebej pri mladih. Psihologi so z dolgotrajnimi raziskavami že ugotovili, da več materialnih dobrin ne prinaša tudi več sreče. Prav tako se vedno bolj kažejo toksične posledice kapitalizma na ekosistem in družbo, kar nas sili v premislek o ustreznosti in vzdržnosti obstoječe družbene ureditve. Če bi se podali na lov za morebitnimi alternativami, bi lahko začeli iz dveh pozicij: zero-sum alternativa bi bila uvedba socializma preko revolucije, bolj vzhodnjaška alternativa pa vzpostavitev novega ravnovesja med dvema principoma človeškega delovanja – tekmovanjem in sodelovanjem.

4 obrazi kapitalizma

V politični ekonomiji naj bi obstajale 4 večje teoretske argumentacije kapitalizma, ki determinirajo, kako le-tega razumemo. Adam Smith je postavil temelje za institucije laissez-faire liberalizma v 19. in 20. stoletju, njegova teorija pa temelji na prepričanju, da gre pri kapitalističnem trgovanju za izmenjavo dobrin med enakovrednima strankama. Smithov največji kritik je bil Karl Marx, ki je opozarjal pred izkoriščevalskim režimom in razrednim konfliktom med delavci in lastniki kapitala, ki naj bi ga kapitalizem neizbežno sprovedel. Za rekonstrukcijo liberalnega sveta po 2. svetovni vojni je bila ključna teorija Johna M. Keynesa, ki je državo in kapitalistični trg videl kot komplementarna sistema – zaradi cikličnih kriz kapitalizma naj bi bila država tista, ki periodično posega v trg, da omili krizo in spodbudi okrevanje. Avtor četrte teorije, ki je pomembno vplivala na neoliberalno transfromacijo ekonomije in družbe v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, pa je Friedrich Hayek, ki je trdil, da je “prosti” trg edina institucija, sposobna dolgoročnega zagotavljanja družbene stabilnosti, ravnovesja in dobrega življenja. “Hayekov” neoliberalizem je postal prevladujoča paradigma na Zahodu v zadnjih 30. letih, karakterizirajo pa jo individualizacija življenja, izrazito povečanje storilnosti delavcev ob hkratni stagnaciji plač, odstotnost državne regulacije ekonomije in zmanjševanje/ukinjanje državnih programov socialne varnosti.

Zahodni svet je tako ustvaril režim, v katerem je smisel življenja doseganje individualne sreče preko svobodne akumulacije kapitala – finančnega, socialnega, kulturnega, kateregakoli – na prostem trgu dobrin. V takšnem režimu so si ljudje konkurenti – konkurirajo si na trgu dobrin, zaradi česar so med seboj vpeti v odnose tekmovanja. Takšno delovanje opravičuje paradigma socialnega darwinizma, ki razume boj in tekmovanje kot temeljni princip delovanja človeških bitij. Akumulacija kapitala v kontekstu neoliberalnega kapitalizma tako ne služi več cilju, temveč postane akumulacija zavoljo akumulacije cilj sama po sebi, s tem pa tudi vrlina. To naj bi bila narava buržuja – sodobnega državljana kapitalističnih demokracij.

Otroci kapitalizma

Za razumevanje vpliva sodobnega kapitalističnega režima na življenje in srečo posameznikov moramo analizirati predvsem dve družbeni skupini oz. generaciji. Prva skupina so milenijci, ko se se začeli rojevati dobro desetletje po liberalni kulturni revoluciji konec 60. let prejšnjega stoletja, in ravno v času neoliberalne transformacije družbe. Druga skupina je Generacija Z, v katero spadajo posamezniki, rojeni po padcu Berlinskega zidu.

Ko so Harvardovi raziskovalci pred leti spraševali milenijce, kaj so njihovi življenjski cilji, jih je več kot 80 % odgovorilo, da želijo obogateti. Polovica vprašanih iz istega vzorca je odgovorilo tudi, da je njihov velik življenjski cilj postati slaven. A najnovejše znanstvene raziskave kažejo, da se denimo kar 60 % milenijcev v Veliki Britaniji sooča s “četrtživljenjsko krizo”, ki naj bi bila “kriza srednjih let” milenijske generacije. Vzroki naj bi bili finanče težave, nestabilne zaposlitve, prekarni medčloveški odnosi in prepad med realnostjo in pričakovanji, ki so jih za prihodnost ti ljudje gojili.

Še huje je z Generacijo Z. To je prva generacija, katere člani so tudi v Vzhodni Evropi odraščali v režimu kapitalistične demokracije, poleg tega pa jo determinira še ena specifika, in sicer odraščanje ob sodobni računalniški tehnologiji in na internetu. Nove življenjske navade, kot so akumulacija socialnega kapitala na družbenih omrežjih, manj druženja, preživljanje prostega časa s telefonom v osami, in manj spanja zaradi brskanja po internetu, so pripeljale do zaskrbljujočih posledic.

Te posledice so kriza duševnega zdravja med dečki in katastrofa na področju duševnega zdravja pri deklicah. Delež anksioznih in depresivnih mladih je bil med mladostniki relativno stabilen med leti 2000 in 2010, nakar je ta delež začel strmo naraščati (pri dečkih skok za 30 %, pri deklicah za 40 %). V isti demografski skupini se je število samomorov od leta 2010 med dečki povečalo za 25 %, med deklicami pa za 70 %! Raziskovalci te vzroke pripisujejo vzgoji, ki je Generacijo Z učila, da je svet nevaren in tekmovalen, mladi pa posredno sporočajo, da jih takšen svet ne osrečuje. Kaj je torej recept za srečo, če to nista bogastvo in slava?

Stik z naravo

Eden izmed odgovorov, ki ga ponuja naravoslovna znanost, je sodelovanje. Joachim Bauer, molekularni biolog, neurobiolog in psiholog iz Univerze v Freiburgu, medčloveškemu sodelovanju pravi princip človeškosti. Bauer je izrazito kritičen do Darwina, ki naj bi sicer ustrezno prepoznal izvor živalskih vrst in je nesporen oče moderne biologije, problem pa naj bi nastal, ko je Darwin svoje domneve prenesel na nekatera druga področja, kot so odnosi med posamezniki in med živalskimi vrstami. Tako je boj in tekmovanje postavil kot osnovni princip narave, na podlagi domneve o “sebičnem genu” pa tudi kot osnovni princip človekovega delovanja.

Bauer tezo o sebičnem genu zavrača na podlagi znanstvenih dokazov, da je normalno funkcioniranje človeškega telesa pogojeno z socialno interakcijo. Podobno ugotavlja tudi Berne, oče transakcijske analize v psiholgiji. Berne pravi, da zdravo človeško bitje potrebuje stimuli iz družbenega okolja, s katerim poteši potrebo po pozornosti, prepoznanosti in strukturi, sicer naša psiha kolapsira. To je sicer ugotovil že sam Aristotel v eni svojih najbolj poznanih misli – da je človek politična žival, s čimer ni mislil na tekmovalno naravo političnega delovanja, kot jo razume moderna (buržujska) ideologija, temveč je kot klasični politični mislec človeka videl kot žival, narejeno za življenje v družbeni skupnosti (polisu).

Nadaljša znanstvena raziskava na svetu

Aristotlu pritrjuje tudi najdaljša znanstvena študija na svetu, ki se ukvarja z odraslim življenjem človeških bitij. Raziskava poteka na Univerzi v Harvardu že več kot 75 let, ukvarja pa se z iskanjem odgovora na preprosto vprašanje: kaj je srečno življenje?

Raziskava je od konca 2. svetovne vojne spremljala življenja 724 moških (leta 2015 jih je bilo živih še 60). Preko sprotnega monitoringa in evalvacije so nabirali podatke o življenjih teh ljudi, intervjuje pa so opravljali tudi z njihovimi družinskimi člani. Subjekti, vključeni v raziskavo, so bili izbrani iz dveh družbenih skupin. Prva je bila skupina harvardskih študentov, od katerih jih je po diplomi večina odšla na fronte 2. svetovne vojne. Druga skupina so bili dečki iz predmestij Bostona, od katerih jih je večina živela v težkih socialnih razmerah. Vsi subjekti so v sklopu projekta svobodno živeli svoja življenja in opravljali vrsto različnih poklicev, med njimi pa je celo nekdanji predsednik ZDA. Do konca življenja (živim ga postavljajo še vedno) so udeležencem postavljali temeljno vprašanje: kaj prinaša srečo v življenju?

Tudi subjekti iz študije so, kakor današnji milenijci, kot mladi odgovarjali, da jim bodo denar, slava in dosežki prinesli srečno življenje. A po 75 letih rigoroznega raziskovanja in študiranja življenj teh udeležencev so znanstveniki dobili nedvoumen, znanstveno potrjen odgovor: srečne in zdrave nas delajo dobri medčloveški odnosi. Pika.

Alternative?

Kapitalizem je postal dominantna oblika produkcije in izmenjave dobrin tudi na podlagi obljub o materialni emancipaciji vseh ljudi na planetu. Danes vemo, da bi zagotavljanje Zahodnega standarda življenja vsem ljudem na planetu le-tega ekološko uničilo. Kapitalizem sicer okolje uničuje že danes, poleg tega pa ima režim, ki temeljni na domnevi o sebičnem genu in posledični tekmovalnosti za različne oblike kapitala, negativni efekt tudi na srečo (materialno bogatih) ljudi. A upanje za boljši jutri obstaja.

Ker je kapitalizem sistem družbene ureditve, način interakcije med ljudmi in način razmišljanja, lahko vsak posameznik vsakodnevno prispeva k izgradnji alternativne družbe – ne z udeležbo v revoluciji, temveč z izrinjanjem kapitalistične / tekmovalne logike delovanja iz sfer družbe, kamor ta logika ne spada. S spreminjanjem vsakodnevnih navad lahko prispevamo k vzpostavitvi novega ravnovesja med tekmovanjem in sodelovanjem kot dvema principoma človeškega delovanja, s tem pa prispevamo k večji individualni in kolektivni sreči.

Zaradi kapitalizma ljudje že neizbežno tekmujemo z naravo na eni in tehnologijo na drugi strani. Če že morate tekmovati tudi na drugih področjih, potem tekmujte sami s seboj. To je zdravo tekmovanje. Za srečno družbo pa je kritično, da začnemo ljudje bolj nesebično sodelovati med seboj. Sodelovanje – v okviru družine, lokalne skupnosti, države ali človeštva – je nujno za reševanje skupnostnih problemov. Reševanje nekaterih je danes postalo nujno, če želimo preživeti kot biološka vrsta.

Pa zdravo in srečno 2019.

 

twitter