Republika Slovenija (RS) sodi med majhne postsocialistične evropske države in se geografsko umešča na prelomnico med zahodnim Balkanom in srednjo Evropo. RS je parlamentarna demokracija, ki se je v mednarodni skupnosti – kot samostojna država – prvič pojavila leta 1991. V enaki meri kot državna suverenost je tudi slovenska strateška kultura v smislu izoblikovanja samostojnih političnih elit, ki bi samostojno in neodvisno vladale na določenem slovenskem ter od mednarodne skupnosti priznanem ozemlju, relativno mlada. Pomanjkanje tradicije na področju strateškega vedenja, ki je posledica kratke zgodovine suverenega političnega odločanja slovenskih političnih elit, predstavlja temeljno posebnost, ki slovensko strateško kulturo razlikuje od strateških kultur starejših evropskih držav.

Kljub dejstvu, da je Slovenija kot neodvisna država v mednarodni skupnosti pričela nastopati relativno pozno, s koncem hladne vojne, začetki oblikovanja slovenske nacionalne identitete segaj bistveno bolj v preteklost. Prve zametke slovenske nacionalne identitete je mogoče najti v obdobju slovanske poselitve teritorialnih območij nekdanje Karantanije – kot prve neodvisne družbenopolitične tvorbe na območju južnih Alp. Zgodovinsko nenaklonjene okoliščine so pripomogle k oblikovanju posebne nacionalne identitete, ki je zaradi nujnosti preživetja temeljila predvsem na slovenskem jeziku. Začetki oblikovanja slovenske državotvorne identitete segajo v čas marčne revolucije (leta 1848) in nastanka slovenskega narodnopolitičnega programa, ki se je v omejenem obsegu udejanjil po koncu 1. sv. vojne v državi SHS ter pozneje kraljevini SHS. V okviru Kraljevine Jugoslavije in kasnejše SFRJ se je slovenska nacionalna identiteta razvijala na podlagi jezikovne in kulturne različnosti. V obdobju neposredno pred razpadom SFRJ pa je nacionalna identiteta dobila novo – ekonomsko razsežnost, ki je pomenila konec stoletja trajajočega »narodnega samopreživetja«.

Čeprav neposredne povezave med slovensko nacionalno in vojaško identiteto ni mogoče najti, so vojaške tradicije slovenskega naroda v okviru večnacionalnih političnih tvorb pomembno vplivale na oblikovanje narodne identitete. Tudi o slovenski vojaški kulturi je težko govoriti, saj se slednja oblikuje na podlagi nacionalno pogojenih vojaških sistemov, ki so se v primeru Slovenije udejanjili šele z ustanovitvijo lastnih oboroženih sil (OS) – neposredno pred osamosvojitvijo. Vojaške enote, ki so temeljile izključno na pripadnikih slovenske narodnosti, so se sicer izoblikovale že v okviru avstro-ogrske večnacionalne vojske, ki pa ni temeljila na nacionalnih čustvih, temveč posebnem odnosu med vojaki in cesarjem – kot vrhovno vojaško avtoriteto. Pomemben ter hkrati edini primer vojaške podrejenosti vojski Države SHS predstavlja primer Rudolfa Maistra, ki je pripadnost svojih enot Državi SHS utemeljeval z bojem za slovensko narodnostno ozemlje. Kljub Maistrovi uspešnosti pri obrambi slovenskega etničnega ozemlja pa je z vključitvijo Države SHS v Kraljevino SHS prišlo tudi do vključitve slovenskih polkov v srbsko vojaško organizacijo. Med 2. sv. vojno je partizanska vojska pripadnost slovenskemu narodu utemeljevala z branjenjem slovenskega ozemlja in prebivalstva pred okupatorjem – motivom, ki si ga je v nadaljevanju vojne podredila komunistična partija. Slovenska partizanska vojska je bila ukinjena leta 1945 z vključitvijo v jugoslovansko armado. V okviru koncepta totalne obrambe SFRJ se je oblikovala slovenska Teritorialna obramba, ki se je po osamosvojitvi preoblikovala v Slovensko vojsko (SV). Zgodovinska odsotnost samostojnih vojaških struktur, ki bi bile podrejene slovenskim političnim elitam, predstavlja manko v smislu odsotnosti kontinuiranega vojaškega vedenja znotraj slovenske strateške kulture.

Zunanja politika Slovenije se osredotoča na jugovzhodno Evropo, ki še vedno ostaja nestabilna. Poleg pomembnih gospodarskih in političnih interesov, ima Slovenija tudi pomembne izkušnje in znanje, s katerimi lahko spodbudi proces stabilizacije v tej regiji. Čeprav RS nima velikega vpliva v mednarodni skupnosti, ji ni mogoče pripisati pasivno indiferentne drže, saj je njen relativni prispevek na mednarodnem obrambno-varnostnem področju primerljiv s prispevki ostalih držav. To dokazuje njena ambiciozna in proaktivna vloga pri vprašanjih miru, varnosti in stabilnosti v mednarodni skupnosti. Začetki sodelovanja Slovenije v mednarodnih operacijah segajo v leto 1997, ko so pripadniki SV sodelovali v operaciji ALBA v Albaniji. Dosedanje vlade, so ne glede na politični predznak sodelovanje v mednarodnih misijah razumele kot prispevek k varnosti Slovenije, čeprav so mednarodno angažiranje Slovenije številni pogosto razumeli kot posledico zunanjih pritiskov vplivnih držav Nata. Navkljub kritikam, so članstva v EU, OVSE, Nato in EU odločno vplivala na državno varnost, zmanjšala gospodarsko breme zagotavljanja varnosti ter pripomogla k dvigu ugleda države. Vendar članstvo v mednarodnih varnostnih organizacijah ne prinaša zgolj prednosti, temveč tudi obveznosti – kot na primer sodelovanje v mednarodnih operacijah. Sodeč po veljavnih nacionalno-varnostnih dokumentih, mora sodelovanje RS v mednarodnih operacijah in misijah sovpadati z mednarodnim pravom, ustanovno listino OZN, SZVP, strateškim konceptom Nata ter cilji OVSE in Sveta Evrope. Slovenija ni v položaju, ki bi ji omogočal samostojno (unilateralno) uresničevanje lastnih obrambno-varnostnih interesov, zaradi tega je prisiljena sodelovati v okviru mednarodnih organizacij, kot sta Nato in EU (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije 2010). Za implementacijo nacionalnih interesov v mednarodnih organizacijah ter v mednarodni skupnosti na sploh, je za Slovenijo še posebej pomembno bilateralno sodelovanje s strateškimi partnerji. Bilateralno sodelovanje izboljšuje mednarodno ugled Slovenije in odpira dodatne možnosti za gospodarsko sodelovanje. Ključne strateške partnerice RS so vojaško in gospodarsko močne države znotraj EU ali Nata (ZDA, Nemčija, VB) ter sosednje Nato članice, Italija in Madžarska. Intenzivno vojaško sodelovanje, katerega namen je zagotavljanje pomoči pri integraciji v mednarodne politične in varnostne strukture, poteka tudi z državami bivše SFRJ (EU in Nato članico Hrvaško, BIH, Srbijo, Nato članico Črno goro in Makedonijo).

Skladno s sporazumom Berlin-plus in Resolucijo o vlogi Nata v varnostni strukturi EU, Slovenija organizaciji (EU in Nato) obravnava kot dopolnjujoči ter podpira harmonično sodelovanje med njima. Nato poseduje zmogljivosti za soočanje s težjimi varnostnimi grožnjami, medtem ko se EU veliko bolj osredotoča na civilni krizni menedžment in po-konfliktno obnovo. Slovenija zavrača sodelovanje v koalicijah voljnih ali bilateralnih koalicijah, ki bi nadomestile sodelovanje znotraj EU in Nata. Med slovenskimi političnimi elitami je dolgo vladal konsenz o članstvu v Natu in EU, saj do državnozborskih volitev 2014 praktično ni bilo pomembnejše politične stranke (zgolj SNS do 2011), ki bi članstvom nasprotovala. V trenutni sestavi parlamenta pa se za izstop iz Nata zavzema stranka Levica. Velika večina politikov kot tudi gospodarstvenikov se še vedno strinja, da mora Slovenija ohraniti položaj v samem jedru EU. Tudi članstvo v Natu, sodeč po stališčih večine parlamentarnih strank zaenkrat ni pod vprašajem. Nasprotno, Slovenija splošno podpira širjenje EU in Nata, še posebej na področju zahodnega Balkana.

Podobno kot v drugih članicah EU, OS predstavljajo zgolj enega izmed instrumentov, namenjenih uresničevanju nacionalnih interesov. Slovenija uradno ne izpostavlja želje po uporabi sile kot instrumenta zunanje politike. Omenjeno stališče se ujema s slovensko samopodobo kot majhnega naroda, s skromnimi vojaškimi zmogljivostmi in vojaško tradicijo, ki je splošno nagnjena k mirnemu reševanju sporov preko pogajanj ter z iskanji kompromisov (Malešič 2013, 329). Sodeč po ključnih obrambno-varnostnih dokumentih, vojaška obramba še vedno ostaja primarna naloga slovenskih OS. Pomoč OS pri naravnih nesrečah je v zadnjih letih pridobila na pomenu predvsem zaradi visokih pričakovanj javnosti. Kljub temu pa je sodelovanje v mednarodnih mirovnih misijah, če upoštevamo celotno število dodeljenega moštva in sredstev, očitno »ključna naloga« slovenskih OS. Obrambno-varnostni dokumenti izpostavljajo pomembnost kombiniranja političnih, vojaških in civilnih mehanizmov in instrumentov pri preprečevanju mednarodnih konfliktov, kriznemu menedžmentu in po-konfliktni obnovi. Skladno z nacionalnimi interesi, je Slovenija v zadnjih letih kar 80 odstotkov sil, ki so bile napotene v tujino namenila misijam na zahodnemu Balkanu. Po drugi strani slovenske OS še niso sodelovale v bojni misiji ter posledično še ne beležijo nobene smrtne žrtve med svojimi pripadniki.

 

VIRI

Grizold, Anton. 2008. Slovenia’s Defense Policy in a Euro-Atlantic Reality. Mediterranean Quarterly 19 (3): 115–122.

Malešič, Marjan (2013): Slovenia. V Biehl, Heiko, Bastian Giegerich in Alexandra Jonas, Strategic cultures in Europe: Security and defence policies across the continent, 319-331. Wisebaden: Springer VS.

Prebilič, Vladimir in Jelena Juvan (2012): (Ne)Obstoj slovenske vojaške idntitete. Sodobni vojaški izzivi 14 (1): 55–69.

Prunk, Janko (2008): Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.

Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. 2010.

Strategija o sodelovanju RS v mednarodnih operacijah in misijah. 2010.

twitter