Svet Evrope je po priporočilu odbora ministrov konec meseca marca letošnjega leta sprejel mednarodno definicijo seksizma in seksističnega obnašanja ter cel kup različnih priporočil za identifikacijo in boj proti seksizmu v Evropi. Omenjeni dokument je seksizem poimenoval kot zgodovinsko neenaka razmerja moči, ki vodijo v diskriminacijo v naši družbeni sedanjosti in preprečujejo enak in emancipatoričen napredek žensk v prihodnosti.

Pred dnevi je bilo objavljeno Letno poročilo o enakosti spolov v analiziranih 129-ih državah sveta (ki obenem predstavljajo 95 % svetovne populacije žensk in deklic), indeks enakosti spolov, ki predstavlja analizo 14 od skupno 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki so določeni z Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, pa je razkril sledeče: nobeni od držav se ciljem (implementaciji popolne enakosti spolov) seveda še ni uspelo približati, medtem, ko 40 % vseh žensk in deklic ta trenutek živi v državah, kjer enakosti spolov ne dosegajo, jih podoben odstotek živi v državah, ki enakost spolov komaj dosegajo. Preostali odstotek – približno 20 % žensk živi in deluje v državah, v katerih se politiki ciljem enakosti spolov zavezujejo (ker enakost spolov predstavlja cilj in usmerja strategije ter javnopolitične rešitve vseh večjih mednarodnih organizacij in ima ob tem tudi močno legislativno zaslombo v zakonih nacionalnih držav), kljub temu, da se jim morda zdi, da bi bilo primerneje kot o enakosti govoriti o enakopravnosti. Ali pa vsaj o enakovrednosti. Ena izmed takšnih držav je tudi Slovenija, ki se je v poročilu na podlagi izmerjenega indeksa zavihtela na visoko šesto mesto, pred nas so se uvrstile zgolj Danska, Finska, Švedska, Norveška in Nizozmeska, sledi kot rečeno Slovenija, deseterico pa zaokrožujejo še Nemčija, Kanada, Irska in Avstralija. Zakonodajna ureditev enakosti spolov v Sloveniji je vzorna in je posledica dolge zgodovine ženskih gibanj na naših tleh, pomembnih uspešnih ureditev tega vprašanja iz prejšnjega družbeno-političnega sistema (spomnimo se, da so ženske volilno pravico dobile leta 1945, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa že leta 1974) in politične volje, ki je ob nastanku demokratične Slovenije pridobljene pravice iz socializma ubranila tudi ob vstopu v samostojno državo. Javno zdravstvo in javno šolstvo predstavljata še dva pomembna sistemska vzroka za dobre rezultate naše države pri ugotavljanju stopenj (ne)enakosti žensk in moških pri dostopu do zdravstvenih storitev in do izobrazbe. Glede na vse to je zato očitno, da se nam zatakne – v praksi. V praksi, ki bi morala zakonska načela šele začeti udejanjati in njihov pomen utrjevati med širšim prebivalstvom, se – pogosto dogaja ravno nasprotno, ko se ob vsakem večjem medijsko podprtem dogodku katerega glavna akterka je ženskega spola – ustvarja praksa (re)produciranja seksizma. Če po eni strani dobri rezultati naše države na lestvicah merjenja enakosti spolov in primerna zakonska ureditev tega področja dajeta vtis, da je enakost pri nas že implementirana, se s tem po drugi strani v javnosti utrjuje redukcionističen pogled na enakost – pogled, ki slednjo enači z enakopravnostjo, po drugi strani pa taisti pogled ne upošteva in ne reflektira tistega dela ženske populacije, ki je v najslabšem položaju. Seksizem se reproducira, ko se prešteva tistih nekaj žensk v politiki in na najvišjih mestih odločanja v gospodarstvu s čimer se ustvarja idealizirana podoba o ženskah, ki jim je uspelo, pri čemer se pozabi na tisoče tistih žensk, ki zaradi svojih eksistenčnih pogojev, družinskih in zasebnih odnosov in zgodovinskega seksizma, ki se je dotaknil vseh sfer njihovega življenja, nikoli ne bodo mogle užiti nobene majhne ali velike zmage feminizma. Niti demokracije. Ker jih bo celo življenje strah za svoje življenje in za življenje svojih otrok. Ker se bodo bale nasilnega partnerja, ker bodo morale skrbeti za ostarele in bolne člane svoje razširjene družine. Ker bodo v svojem življenju soočene s plačilno neenakostjo, ki se bo izrazila tudi v izjemno nizkih pokojninah. Kar naenkrat se bodo znašle pod pragom revščine. Bodo v takšnih okoliščinah slovenske ženske razmišljale o aktivnem vstopu v politiko? Se bodo obremenjene s takšno realnostjo posvetile karieri in zavihtele na najvišja managerska mesta? Seksizem se reproducira, ko se javno dvomi o ustavnih svoboščinah ženskega spola. Seksizem se reproducira, kadar nas medijski zapisi ali izjave uradnih oseb o nasilju nad ženskami napeljujejo k normaliziranju nasilja in iskanju oljaševalnih okoliščin, ki naj bi storilce do nasilja pravzaprav privedle (alkoholizem, nezvestoba, vzkipljivost)? Bodo v takšnih okoliščinah ženske razumele, da si nasilja ne zaslužijo in poiskale pomoč, da iz takšnih odnosov odidejo?

Odkar so o ideji demokracije prvič razmišljali v antični Grčiji in do demokracije, kot jo živimo danes, je minilo že več kot dva tisoč let. Več kot dva tisoč let časa smo imeli, da spoznamo in na konkretnih zgodovinskih dogodkih sprevidimo, da bo demokracija morala (po)stati vključujoča ali pa je ne bo. Demokracija, o kateri sta učila Aristotel in Platon, je pomagala vzpostaviti pomembno delitev na javno (produkcija moških) in zasebno sfero delovanja (reprodukcija kot delo žensk), ki kot predsodek vztraja še dandanes. Velika misleca, ki sta v splošni javnosti prezentirana kot očeta demokratične ideje, sta imela do ženskega spola jasne in nedvoumne poglede: sploh Aristotel, Platonov učenec, je ženske razumel kot nevarnost za red, zato je predlagal njihovo izolacijo od ostalih delov družbe. V posebnih sobah, kjer naj bi ženske dneve preživljale v skrbi za dom, ni moglo nastati nobeno vredno žensko delo – saj s svojim početjem ženske niso mogle prispevati k ustvarjanju bogastva, ki je veljalo za ekskluzivno opravilo svobodnih moških. Najbrž si ustvarjalci realnosti dva tisoč let nazaj niso (z)mogli predstavljati, da bi med njimi živele neustrašna kapitanka ladje, ki je rešila 40 pribežnikov, ki so pred smrtjo bežali v lepše življenje (takoj po pristanku je bila aretirana); sodnica, ki sodi nekatere najodmevnejše primere gospodarskega kriminala in neke noči postane žrtev brutalnega fizičnega napada (nato pa se mora spopadati z javnostjo, ki napad pripisuje njeni nezvestobi in celo namiguje, da naj bi si to zaslužila); podporočnica vojske, ki je postala žrtev fizičnega napada zato, ker ima krajše lase in se ne oblači kot običajna ženska (imela naj bi preveč fantovski videz); načelnica generalštaba vojske, ki je odšla na bolniški dopust, v čemer je javnost z nekim delom etablirane politike videla razloge za glasno namigovanje o stanju njenega psihičnega zdravja; ženske, ki nimajo otrok, ker si jih ne želijo; ali ženske, ki se s svojim delom in glasom izpostavijo (pa postanejo žrtve kritične analize njihovega stila oblačenja in izbire partnerja). Mejam svojega imaginarija so takrat podredili svoja razmišljanja o demokraciji. Danes je čas za drugačna razumevenja in drugačno demokracijo. Zakone, ki to predvidevajo že imamo, slediti jim mora še praksa. Prakso poglabljanja neenakosti na podlagi spola in reproduciranja seksizma (in s tem tudi drugih oblik nasilja, ki so s seksističnim mišljenjem in delovanjem neločljivo povezane), ki tudi v Slovenijo velikokrat najdejo svoje mesto v javnem diskurzu političnih strank, političnih kandidatov in kandidatk, intelektualcev in različnih strokovnjakov, moramo zato vedno nasloviti in kritično reflektirati. Takšno izjavljanje ne legitimizira samo že tako obstoječega seksizma, ampak celotnemu ženskemu spolu, ki je zaradi zgodovinsko-kulturnih procesov utemeljevanja moškega sveta kot norme že tako v podrejenem položaju, kaže da je takšno izhodišče za njihove življenje naravno. In nespremenljivo.

V demokraciji države, ki je država vseh (moških in žensk), mora danes zato šele postati nesprejemljivo, da bi si ženske v nekaterih situacijah in okoliščinah lahko zaslužile nasilje, diskriminacijo in neenako obravnavo, moški pa višje plače, javno priznanje in vsesplošno odobravanje. Samo zato ker smo ženske pač ženske. In ker so moški pač moški.

 

twitter