Ana Pavlič, doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Dobrih sto let nazaj je Ivan Cankar tedanjo politiko in resnične namene političnega združevanja ter predstavništva popisal v drami Za narodov blagor (1901). Kot vemo, je bilo politično dogajanje za časa Cankarjevega življenja razdeljeno na dva tabora, in ravno Za narodov blagor nam oriše natančno sliko dveh različnih političnih izhodišč, ki pa v resnici delujeta in si želita popolnoma enako. Do razkola je potemtakem najbrž prišlo samo zato, ker se tabora nista mogla zediniti o enem vodji. Morda je zaradi podobnih razlogov prišlo tudi do pluralizma medijev, če je bil le-ta seveda posledica izdajanja strankarskih glasil, ki prepričujejo z resnico. Ko na vrhuncu drame pred omenjena dva tabora na pot stopi ena nevarnost – anarhistični novinar Ščuka, se tabora, v strahu pred tistim, kar bi lahko sledilo, združita in razkrijeta enovitost političnih vzgibov njihovega -za narod predstavljenega- tako drugačnega ravnanja: Grudnovka: »Naša reč je vzajemna … Prosim, poslušajte: — recimo, da se prične boj na življenje in smrt. Doslej smo se greli vsi skupaj pod enim plaščem, in pod tem plaščem se je godilo precej nedelikatnih stvari. Če se prične boj na življenje in smrt, bodo prihajale na dan te nedelikatne stvari; a v svetli luči se vidijo take nedelikatnosti še bolj nedelikatne, kot so v resnici. Nam bi to ne bilo prijetno, — ali bi bilo prijetno Vam
Tabora, o katerih je pisal Cankar, sta se v stoletju do danes seveda prestrukturirala, kot se temu strokovno korporativno danes pravi. Na to je pomembno vplival nastanek nove, samostojne države Slovenije in pa procesi ustvarjanja državnega premoženja, ki si ga je bilo potrebno na novo tovariško in kasneje tudi demokratično razdeliti. Tudi danes se zdi, da živimo v prostoru dveh interpretacij realnosti, ki se državljankam in državljanom zdita tako absurdne in težko razumljive, da jim res ne gre zameriti, če se odločijo, da jih upravljanje z javnimi zadevami ne bo zanimalo več. Težava, ki bi se je morali ob tem zavedati vsi tisti tabori, ki o naši prihodnost resnično razmišljajo in ne preživljajo mandatov v stiskanju pod istim plaščem je ta, da bo prebivalce ob mnoštvu distrakcij, s katerimi jih vsak dan posiljuje potrošniški kapitalizem, težko ponovno navdušiti za skupno dobro. Imperativi uspeha, statusa, moči, denarja, slave in sreče so religija sodobne družbe – verjeti moramo, da so na voljo vsem; verjeti moramo, da jih lahko dosežemo, vsi, brez izjeme, če se le dovolj potrudimo; verjeti moramo, da je od tega odvisna individualna sreča našega obstoja, za katero smo, seveda, odgovorni sami. V časih, v katerih je živel Cankar, se je koncept uspešnosti takšnega življenja šele začel pripravljati, bilo pa je že mogoče razumeti lahkotnost konformnosti, v kateri nikoli ne izraziš svojega mnenja, ker nikoli ne veš, kakšno bo jutrišnje mnenje večine. Ščuka: »Zaničujete me po pravici: jaz sem nesrečen človek. Kdor je dandanes nesrečen, je zaničevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samó sladko smehljati se je treba … nič drugega. In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti … Ali jaz vidim, kako gremo vsi skupaj navzdol, v neskončno blato, jaz vidim, da so nam laži in fraze vzele še tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najbolje, da se obesi … Ničesar si ne sme človek želeti, ničesar želeti! … Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez strahu in brez ozirov in brez sebičnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi pljunili pod mizo, preden bi izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj živimo in ki so cilj in konec vsega našega neumnega in brezpomembnega delovanja … In to bi vendar ne bilo takó težko! — Samo oči bi bilo treba odpreti … Nič drugega bi ne bilo treba: — samo oči odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši … Zrak bi se izčistil, in mi vsi bi dihali … dihali … No, daleč je do tega …«
Brati Cankarja sto let kasneje nas ne sme navdajati z muzanjem in tihim strinjanjem o časih (in politikih), ki se niso spremenili. V nas bi se morala namesto tega prebuditi frustracija ob nekaj pomembnih premislekih – je danes sploh še mogoče misliti in živeti kot je predlagal Cankarjev revolucionarni Ščuka? Je še možno ločevanje med tistimi, ki izbirajo ideale za narodov blagor in tistimi, ki si želijo svobode za vse? V hecnih časih živimo: morda še v nobeni družbeno-politični ureditvi doslej ljudje nismo imeli dostopa do misli in opozoril toliko različnih posameznikov in posameznic iz vseh koncev in krajev sveta, ki bi opozarjali na to, da je ureditev sveta nepravična, da je ekonomski model nevzdržen, da gospodarska rast ni neomejena in da za vse to plačujemo preveliko ceno. Pa vendar se po drugi strani zdi, da nas vse to ne prepriča. Definirajo se problemi in težave, svet je poln dogodkov in katastrof, ki ponudijo povode za aktivacijo, organizirajo se protesti, vzbudita se političen nemir in solidarnost, ki pa hitro spet ponikneta. Vmes nam pozornost zbujajo poskusi diskreditiranja tistih, ki se javno izpostavijo in brez strahu govorijo o stvareh, o katerih še ni večinskega strinjanja, pa bi, v razmerah demokracije – to moralo obstajati. Je v dobi narcisizma (majhnih razlik) sploh še mogoče govoriti o aktivnem državljanstvu, o zanimanju za druge oblike življenja in za drugačno vrednotenje sveta? Smo predali temeljne značilnosti človeškega obstoja kot sta moč govora in združevanja za doseganje zavisti v očeh drugih ter za bogatenje na račun revščine drugih? Narcisistična dolina šentflorjanska več časa na dan preživi v buljenju na telefon, računalnik ali v televizijo, kot pa v besedni interakciji s svojo okolico, popularizacija nekaterih gibanj pa je dejanski angažma posameznika zreducirala na en všeček, eno deljeno objavo ali en poslan SMS in instantno postanemo del rešitve, državljanska dolžnost nekega dne pa postane hitro opravljena. Dokler nas ne bodo zanimali dejanski življenjski pogoji in strukturne okoliščine življenja drugih in drugačnih, se bomo utapljali v enako zlaganih podobah navidezno uspešnega, srečnega in bogatega življenja vseh nas.
Hecni časi so: toliko različnih priložnosti kot jih imamo ljudje danes za javno, pol javno ali čisto zasebno, intimno izražanje politične volje, pogledov in stališč, nismo imeli še nikoli. Ker te priložnosti niso večne, tudi niso samoumevne. Če jih ne bomo izkoriščali, v prihodnosti takšni problemi preprosto sploh ne bodo več obstajali.

twitter