Vestfalski mir, s katerim se je leta 1648 končala tridesetletna vojna, je uvedel sodobno pojmovanje suverene države, ki med drugim tudi samostojno oblikuje in vodi zunanjo politiko. Čeprav so bila z vestfalskim mirom in drugimi pomembnimi mejniki, ki so tekom zgodovine prispevali k razvoju mednarodnega prava (kot ga poznamo danes), vzpostavljena določena »pravila vedenja«, razumevanje in pojasnjevanje zunanjepolitičnega in varnostnega delovanja držav še vedno ostaja pomemben izziv tako za analitike kot tudi odločevalce. Teorije o varnosti v mednarodnih odnosih in njihove predpostavke o delovanju držav v mednarodni skupnosti predstavljajo temelj snovanja zunanjih in varnostnih politik držav ter teoretsko izhodišče za razumevanje in pojasnjevanje vedenja držav v najširšem smislu. Med najbolj prepoznavne varnostne teorije sodijo: realizem, liberalizem, marksizem (ki je s koncem hladne vojne močno izgubil na pomenu) in konstruktivizem – kot najnovejša miselna šola.

Strateška kultura se kot koncept umešča v konstruktivistično teorijo o varnosti v mednarodnih odnosih. Konstruktivizem, v nasprotju z racionalističnimi teorijami, katerih tipični predstavnik je realizem, mednarodni sistem vidi kot družbeni prostor, kjer ljudje in družbe oblikujejo drug drugega. Varnostno vedenje akterjev je posledica t.i. kulturno-institucionalnega okolja in ne racionalizacije moči in materialnih virov, kot to trdi realizem. Cilj konstruktivizma je proučevati človekovo zavest, ideje in njihove pomene v mednarodnem okolju. Temeljne strukture v mednarodni skupnosti so materialno in družbeno konstituirane (oblikovane). Glede moči in varnosti v mednarodnih odnosih konstruktivisti izpostavljajo pomen podob in simbolov – kot tvorcev družbene realnosti. Na vedenje akterjev v mednarodni skupnosti res da vplivajo njihovi interesi, vendar jih predhodno oblikujejo njihove identitete. Tudi materialna moč in uporaba sile sta kulturno pogojeni. Konstruktivizem obravnava kulturo kot izdelan sistem vrednot in pomenov, ki obvladuje in zaznamuje zaznave, komunikacije in delovanje samo. Družbene strukture so kot proizvodi družbene prakse v interakciji z identitetami akterjev. Na enak način kot družbeno okolje oblikuje akterje, je tudi odnos akterjev do okolja določen z normami in idejami. Upoštevanje kulture, idej, ideologije in socializacije so glavne prvine konstruktivizma. Državne voditelje, ki so ključni akterji mednarodne politike proizvede in sooblikuje okolje v katerega so umeščeni. Politične elite so tako družbeno pogojene, saj v nekem zgodovinskem okolju preko procesa socializacije od družbe prevzamejo norme, vrednote in identiteto. Na podoben način je tudi mednarodna anarhija (kot predpostavka realizma) družbeno določena, saj konstruktivizem predpostavlja, da je mednarodni sistem določen prek ideologije, zgodovine in socializacije. Anarhičnost in porazdelitev moči, ki obvladujeta mednarodne odnose sta sicer pomembni za akterje, vendar le zaradi idej in prepričanj, ki so predhodno oblikovale njihove preference. Realistične predpostavka, da sta sledenje (bandwagoning) in uravnoteženje (balancing) – kot posledici prilagoditve držav na spremembe strukture moči v mednarodni skupnosti racionalni – držijo le v primeru, ko države delijo enake ideje in prepričanja.

Pojem strateške kulture se prvič pojavi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot produkt številnih raziskav in študij o sovjetskih jedrskih zmogljivostih. Jack Snyder, ki je izraz strateška kultura tudi uvedel, je v svojem poročilu za think-tank organizacijo RAND o sovjetski jedrski doktrini prvi izpostavil povezavo med kulturo in strateškim vedenjem. Sovjeti naj bi namreč v primeru jedrskega spopada z ZDA ”odreagirali drugače” kot bi Američani od njih racionalno pričakovali. Vzrok za drugačno vedenje leži v kulturnih razlikah, ki so Sovjetsko zvezo ločevale od ZDA. Povezava med kulturo in strateško pomembnimi odločitvami držav je z leti pridobivala pomen, dokler koncept strateške kulture ni postal eden od sestavnih delov konstruktivistične teorije o varnosti v mednarodnih odnosih. Strateška kultura predstavlja poskus integracije kulturnih dejavnikov, ki vplivajo na varnostno vedenje akterjev v mednarodni skupnosti (Greathouse 2010, 57). Besedna zveza »strateška kultura« združuje na videz nezdružljiva pojma – strategijo in kulturo. Tradicionalno se pojem strategije nanaša na načine uporabe trde moči (hard power) z namenom, da bi dosegli politične cilje. Na drugi strani kultura predstavlja ekspresije idej, pričakovanj, vrednot in pogledov. Pri tem se večina strokovnjakov strinja, da pojem strateške kulture vsebuje tako vedenjski dejavnik – katerega je mogoče zaslediti v aktualni akterjevi varnostni politiki – kot tudi kulturni dejavnik v obliki akterjevih idej, vrednot in pogledov (Toje 2008, 15).

Koncept strateške kulture je bil ustvarjen na križišču zgodovine, vojaških zmogljivosti, geopolitike in vrednot (Meyer 2006, 15). Proučevanje vloge strateške kulture v mednarodnih odnosih se pojavlja kot alternativa ali odgovor na prevladujoči realizem, ki izključuje (zanemarja) obravnavo kulture kot pojasnjevalnega dejavnika varnostnega vedenja akterjev v mednarodni skupnosti. Jack Snyder (1977, 8) je v svoji prvotni opredelitvi strateško kulturo razumel kot vsoto idej, pogojenih čustvenih odgovorov in vzorcev vedenja, ki so jih člani nacionalne strateške skupnosti pridobili skozi učenje ali imitacijo ter si jih med seboj delijo v zvezi z jedrsko strategijo. V desetletjih po začetni opredelitvi koncepta, se je obseg proučevanja strateške kulture s področja strateških študij o uporabi jedrskega orožja razširil na raven velike strategije (grand strategy). V tem kontekstu je mogoče Sneyderjevo definicijo interpretirati širše. Specifični zgodovinski dogodki in procesi, ki so značilni za določeno državo namreč tvorijo posebne ”leče”, skozi katere ta država zaznava in obravnava varnostne grožnje in zunanjepolitično delovanje drugih akterjev ter se skladno s svojo specifično zaznavo nanje tudi odziva. Siedschlag (v Svete 2006, 59) med elemente, ki določajo strateško kulturo določene države uvršča: izkušnje preteklih vojn in mirnodobnega stanja, predstave o vlogi oboroženih sil pri zagotavljanju varnosti, podobe o nasprotnikih, načine zaznavanja groženj, predstave o načinih sodelovanja med državami, ter na znanju in izkušnjah temelječo vojaško strategijo.

Strateška kultura izpostavlja dejstvo, da države niso zgolj racionalni sistemi, ki delujejo skladno s svojimi materialno pogojenimi interesi, temveč predvsem družbeni sistemi, katerih analogija delovanja je precej podobna človeški. Vedenje ljudi je, poleg racionalnega razmišljanja, močno zaznamovano s preteklimi izkušnjami, ki sooblikujejo posameznikovo identiteto in poglede ter zaznavo in dojemanje zunanjega sveta. Na primerljiv način se tudi države – kot institucije – vedejo skladno s prevladujočimi strateško-kulturnimi normativi, katerih temelji ležijo v identitetah narodov, kolektivnih pogledih na delovanje mednarodne skupnosti ter unikatnih zaznavah varnostnih okoliščin. Čeprav je kulturne norme, ki sestavljajo strateške kulture držav, iz znanstvenega vidika težko identificirati, ugotavljati ali meriti, to še zdaleč ne pomeni, da ne obstajajo ali da imajo zaradi tega manjši vpliv na zunanjepolitično in varnostno vedenje.

 

VIRI:

Ghica, Luciana Alexandra. (2013): Beyond Regional Integration? Social Constructivism, Regional Cohesiveness and the Regionalism Puzzle. Studia Politica: Romanian Political Science Review 13 (4): 733–752.

Greathouse, Craig B. (2010): Examining the Role and Methodology of Strategic Culture. Risk, Hazards & Crisis in Public Policy 1 (5): 57-85.

Hadfield, Amelia (2007): The EU and strategic culture: Virtual Identity vs uploaded preferences. Journal of Contemporary European Studies 1 (1): 59–72.

Mayer, Cristoph O. (2006): The quest for the European strategic culture: Chainging norms on security and defence in the European Union. New York: Palgrave Macmillan.

Snyder, Jack (1977): The Soviet Strategic Culture: Implications for Limited Nuclear Operations. RAND: Santa Monica.

Svete, Uroš (2006): Informacijsko-komunikacijska tehnologija in sodobne varnostne teorije. V Malešič, Marjan, Varnost v postmoderni družbi, 47-70. Ljubljana: FDV.

Toje, Asle (2008): America, the EU and Strategic culture: Renegotiating the transatlantic bargain. New York: Routl

twitter