Človek je po zaslugi kognitivne revolucije postal dominantna živalska vrsta na planetu. Inkrementalno in sistematično nabiranje znanja je privedlo do novih revolucij (kmetijska in kasneje industrijska), pred nekaj stoletji pa tudi do prepričanja, da je človek (postal) racionalno bitje. Ta temeljni aksiom moderne in Razsvetljenstva je zavrnila sodobna kognitivno-vedenjska znanost(1), ki je dokazala, da je naša kognicija izrazito intuitivna, vedenje pa ženejo filogenetski in ontogenetski algoritmi, katerih se pogosto ne zavedamo, saj delujejo pod pragom naše zavesti. Kar nas ločuje od biti žival je kognitivni napor, ki ga zahteva zavestna racionalizacija, popolna racionalnost pa je človeku nedosegljiva. Z idejo človeka kot racionalnega bitja zavzame vprašanje posameznikove svobode centralno mesto v politični misli, kar velja še danes. Ampak dominantna živalska vrsta smo postali predvsem po zaslugi zmožnosti fleksibilnega sodelovanja na množični ravni(2). To sodelovanje je politika v klasični koncepciji (statecraft), medtem ko je moderna politika (od Machiavellija dalje) razumljena kot strateška uporaba moči v zasledovanju (načeloma sebičnega) interesa. Kot posamezniki smo se morali odreči delu svoje svobode zavoljo funkcioniranja v sistemu in zavoljo funkcioniranja sistema samega. Ker nas živalskost dela iracionalne, smo morali ustvariti racionalni sistem pravil, ki regulira naše vedenje in dela delovanje sistema predvidljivo. Ta dva sistema pravil sta pravo in ideologija.

Če obstajata dva sistema regulacije človekovega vedenja, potem morata obstajati tudi dva različna tipa naše svobode. Isaiah Berlin, avtor teorije dveh tipov svobode(3), ločuje med negativno svobodo in pozitivno svobodo. Negativna svoboda, definirana tudi kot pravica do zasebnosti, je svoboda od zunanjih omejitev. Takšna vrsta omejitev so zakoni in drugi pravni komunikeji, ki prepovedujejo določene tipe vedenja, predpisujejo sankcije za kršitelje teh pravil in dajejo moč političnim institucijam, da izvršijo kazni. V demokracijah si državljani sami postavljajo pravila, vsi pa imajo tudi moč, da tekmujejo za položaje moči znotraj političnega sistema. Pozitivna svoboda predstavlja kapaciteto za samostojno sprejemanje intimnih življenjskih odločitev. Pozitivna svoboda je omejena z našo mentalno reprezentacijo sveta, normami, vrednotami in moralo. Dva velika distopična romana 20. stoletja, Orwellov 1984 in Huxleyev Krasni Novi Svet, predstavljata dva načina radikalnega omejevanja svobode. Romana pregovorno prikazujeta svet, v katerem je branje knjig prepovedano oz. svet, v katerem ljudje potrebe po branju sploh ne čutijo.

1984 prikazuje svet, v katerem državni aparat omejuje vedenje ljudi na način, da ob kršitvi pravil človeka ubije in izbriše dokaze o njegovem obstoju. Med smrtne prekrške spadajo med drugim miselni grehi, predvsem tisti, ki dvomijo v državno določeno resnico. Vsi državljani so pod nadzorom Velikega Brata, ki s kamerami in mikrofoni nadzoruje skoraj vsak kotiček države. Plansko gospodarstvo državljanom Oceanije sicer omogoča določene dobrine, toda te so po kvaliteti razdeljene med 3 družbene skupine: notranja partija, zunanja partija in proli. Proli živijo v ignoranci in ob materialnem pomanjkanju, zunanja partija predstavlja ljudi v državni administraciji, ki v zameno za kvalitetnejše dobrine “držijo štango” oblasti, oblastniki pa so razvili fetiš na moč, ki jo akumulirajo kot cilj in ne več kot sredstvo. V Orwellovi distopiji, za katero mnogi verjamejo, da je bila napisana kot propaganda zoper takratni (1949) sovjetski socialistični režim, represivni aparat države radikalno omejuje posameznikovo negativno svobodo.

Huxleyev Krasni Novi Svet (1932) prikazuje drugačen svet, in sicer svet radikalno omejene pozitivne svobode. Človeški zarodki so izpostavljeni genskemu inženiringu in razvoju pod načrtno determiniranimi in nadzorovanimi pogoji v umetni maternici. Po rojstvu so programirani z metodo pranja možganov, tako da se obnašajo zelo predvidljivo. Ljudje so gensko in psihološko programirani v 5 skupin: alfa, beta, gama, delta in epsilon – semi-moron. Vedenje teh ljudi determinira takojšnje zadovoljevanje potreb, potrošništvo, promiskuitetnost in čustvena otopelost. Razburjenje in eksistenčno anksioznost odpravljajo z uporabo pomirjevalne droge, imenovane soma. Poleg opisanega sveta v zgodbi romana obstajata še dva. Prvi je Rezervat za divjake, kjer živijo “normalni” ljudje, drugi pa otoki, na katere izženejo tiste, ki razvijejo višjo stopnjo zavesti in začnejo dvomiti v način življenja, za katerega so bili programirani. Krasni Novi Svet predstavlja režim, v katerem je ljudem bila odvzeta pozitivna svoboda, v zameno pa so dobili družbeno stabilnost. Režim, kateremu smo se začeli prostovoljno podrejat.

Oba romana sta označena za distopična, ker je družba urejena na drugačen način, kakor v liberalnih demokracijah. Trdimo lahko, da Orwell prikazuje režim despotizma, Huxley pa režim mehkega despotizma, torej režima, kjer absolutna moč in prisila oblasti državljanom nista neposredno očitni. Distopični element, torej neko nezaželeno stanje družbe, je v Orwellovem romanu očiten, medtem ko lahko za Huxleyev opis “distopičnega” sveta upravičeno trdimo, da je precej bolj podoben današnji realnosti, ki je zaradi tehnološkega napredka in razmaha buržujskega(4) nihilizma tej distopični reprezentaciji vedno bližje. Centralno vprašanje, ki z najnovejšimi znanstvenimi odkritji začenja nadomeščati vprašanje človekove svobode kot političnega koncepta, je vprašanje posameznikove svobodne volje.

Opis ontogenetskega in filogenetskega razvoja algoritmov človeškega vedenja, ki ga prikazuje Huxley, je namreč zelo realen. Nove tehnologije, kot sta internet in družbena omrežja, proces namenskega psihološkega kondicioniranja oz. po domače povedano pranja možganov, delajo lažjega, ljudje pa se ga v precejšnji meri sploh ne zavedamo. Tukaj se seveda postavi vprašanje o grožnji mešanice novih tehnologij, kapitalizma in nihilizma za demokracijo. Ali je režim liberalne demokracije kompatibilen z iracionalnim pol-zavestnim državljanom in sodobno tehnologijo?

Že danes imamo po svetu kar nekaj držav, ki se jih je prijela oznaka neliberalne demokracije (Rusija, Turčija, Madžarska, ipd.), kjer pod krinko demokratične legitimnosti, podeljene na volitvah, vladajo avtokratski vodje. V drugih vlada režim mehkega despotizma, še posebej v državah, kjer je prišlo do kapitulacije demokratičnih institucij pod neoliberalnim, po naravi fašističnim, kapitalizmom, kot je to vidno v Združenih državah Amerike. V nekaterih državah sta na izid volitev in referendumov izrazito vplivala internet in družbena omrežja, kjer je naš časovni razpon pozornosti kratek, absorbiranje informacij pa intuitivno. Enega izmed odgovorov na vprašanje prihodnosti obstoja demokracije ponuja filozof Leo Strauss(5), ki liberalno demokracijo zagovarja na podlagi združitve moderne politike in klasične politične filozofije. Demokracija pa potrebuje tudi mentalno odporne državljane, za kar pa je potrebno branje. Veliko branja. Če torej resnično želite živeti v pravi demokraciji, potem si naslednjič, ko greste v šoping, privoščite še nakup kakšne knjige.

 

(1) Kahneman, Daniel. (2011). Razmišljanje, hitro in počasno. Ljubljana: UMco

(2) Harari, Yuval N. (2016). Homo Deus. London: Harvill Secker.

(3) Berlin, Iasiah. (1969). Four Essays on Liberty. Oxford: Oxford University Press.

(4) Smith, Steven B. (2016). Modernity and Its Discontents. New Haven: Yale University Press.

(5) Smith, Steven B., ur. (2009). Cambridge Companion to Leo Strauss. Cambridge: Cambridge University Press.

twitter