Faris Kočan, mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede

Državljanke in državljani držav članic Evropske unije (EU) bodo v zadnjem tednu maja izbrali in v Evropski parlament (EP) poslali svoje predstavnike, ki bodo v tej nadnacionalni zakonodajni instituciji zastopali interese več kot 500 milijonov ljudi. EP je sozakonodajalec, saj si pristojnosti deli s Svetom EU, ki ga sestavljajo po en predstavnik vsake države članice na ministrski ravni, ki je pooblaščen za prevzemanje odgovornosti v imenu vlade države članice, ki jo predstavlja. EP ima torej ključno vlogo pri oblikovanju evropskih politik, kar pomeni, da se brez njegove odobritve ne more sprejeti proračuna in trgovinskih sporazumov, ali pa spreminjati politik na področju migracij, energije in transporta. Kljub temu še naprej veliko Evropejcev in Evropejk ne verjame, da je EP ključna institucija, kar se odraža v kontinuiranem padcu volilne udeležbe na evropskih volitvah v zadnjih štirih desetletjih. V tej luči bodo volitve še toliko pomembnejše, saj nam politika in z njo povezani kandidati lahko obljubijo zgolj nadaljnjo fragmentacijo, ki bo dodatno ohromila sam zakonodajni proces in poskrbela, da bo imenovanje novega Evropskega komisarja še toliko težje. Čeprav se zdi, da je ekonomska kriza za nami, pa se na obzorju riše nova, ki bo v kombinaciji z vzponom nacionalizma in evroskepticizma ter negotovih posledic Brexita, še dodatno poglobila delitve in zamajala idejo o povezovanju s ciljem krepitve blaginje, regionalnega razvoja in moči ter položaja v svetu.

SE MORAMO BATI FRAGMENTACIJE?
Evropska ljudska stranka (ELS), ki pod svojo streho združuje najmočnejše desno-sredinske stranke v EU, bo sodeč po zadnjih projekcijah še naprej najmočnejša stranka, tej pa bo sledila Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D). Stranki, ki sta od leta 2014 tvorili večino v EP (kot ”koalicijski” partnerici), rezultata ne bosta ponovili, zaradi česar bosta potrebovali podporo manjših strank v zakonodajnem procesu, vse skupaj pa še dodatno zapleta rast evroskeptičnih in nacionalističnih političnih sil, ki bodo okrepile svojo prisotnost v Bruslju. Kljub temu, da si rast zgoraj omenjenih političnih akterjev lahko razlagamo na način razočaranosti nad evropsko integracijo, pa to ne pomeni, da se bo njihova prisotnost prevajala v večji vpliv na proces sprejemanja politik. Potrebno je vedeti, da te stranke po vsej verjetnosti ne bodo osvojile zadostnega števila poslanskih mest, da bi lahko blokirale proevropske stranke, prav tako pa gre za različne politične frakcije, ki nimajo enakih prioritet, kar samo usklajevanje in enotnost, ki bi morala vladati med njimi, zgolj šibi. Na drugi strani podobno velja za druge manjše proevropske stranke, kot so Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze in Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), ki prav tako nimajo sovpadajoče agende z ELS in S&D, s čimer bomo po maju 2019 priča novi politični dinamiki, kjer bodo manjše stranke postale ključne v zakonodajnem procesu. Morali bi biti zadovoljni, EU se spreminja v pravo demokracijo zahodnega tipa, kjer je stopnja demokratičnosti obratno sorazmerna s stopnjo učinkovitosti. Verjetno bomo sedaj imeli EU raje, ker nas bo bolj spominjala na domači politični parket.

VPLIV FRAGMENTACIJE NA EVROPSKO KOMISIJO
Volitve v EP označujejo tudi začetek procesa imenovanja naslednjega predsednika Evropske komisije (EK), ki velja za najprestižnejšo mesto v evropski birokraciji, saj je EK zakonodajna predlagateljica, vršilka politik in predstavnica EU v mednarodnih pogajanjih, in je kot taka močno povezana z EP. Čeprav bo večina političnih analitikov dejala, da imajo zadnjo besedo v samem procesu izbiranja predsednika EK vlade držav članic, pa temeljne evropske pogodbe predvidevajo, da morajo vlade ”vzeti v zakup” rezultate evropskih volitev. Zadnja odločitev je torej tehnično resda v rokah predsednikov nacionalnih vlad, a samega predsednika EK morajo potrditi evropski poslanci, zaradi česar bodo morali kandidati biti v skladu z ideološko zastopanostjo institucije. Povedano drugače, po letu 2014, ko je prišlo do neformalnega sistema, po katerem stranke predstavijo svojega vodilnega kandidata (Spitzenkandidat), je nov predsednik postal Jean-Claude Juncker, saj sistem predvideva, da vodilni kandidat najmočnejše evropske stranke postane naslednji komisar. Juncker je bil vodilni kandidat matične ELS, druga najmočnejša stranka S&D pa se je z njim, v skladu z zgoraj omenjenim neformalnim sistemom, pač strinjala. Letos tovrstnega neformalnega sistema skoraj zagotovo več ne bo, četudi sta že obe največji stranki uradno predstavili svoja kandidata, saj obstaja kar nekaj večjih neodvisnih blokov, kot je denimo Macronova ”Naprej republika!” (La Republique en Marche!), ki ne pripada nobeni obstoječi evropski stranki, in bi bila v primeru neformalnega sistema vodilnega kandidata izključena iz samega postopka. To bo privedlo do tega, da bo na zahtevo neodvisnih blokov prihodnji predsednik EK izvoljen po uradnem sistemu, in sicer kvalificirane večine. Fragmentacija v EP bi sicer tudi brez neodvisnih blokov zamajala neformalni sistem, saj nobena stranka ne bo imela jasne večine, zaradi česar se izgubi predvsem legitimnost takšnega sistema. Dotično iskanje ravnovesja moči znotraj institucij EU ni obetavno, saj ni moč pričakovati, da se bo karkoli sprejelo, preden ne bo prišlo do imenovanja komisark in komisarjev in predsednika oziroma predsednice EK. V zraku bodo torej obviseli predvsem letošnji predlogi o vpeljevanju skupnega depozitarnega jamstva za banke v evroobmočju, ločenem proračunu za evroobmočje in reformah konkurenčnega prava.

VPLIV FRAGMENTACIJE NA DRŽAVE ČLANICE
V teoriji naj bi se volitve v EP osredotočale na politike in izzive, ki zadevajo celotno EU, a v praksi so evropske kampanje osredotočene predvsem na notranje politike, volivci pa Evropske volitve razumejo kot nagrajevanje oziroma kaznovanje obstoječe vlade. Ena izmed takšnih držav bo zagotovo Francija, kjer je Macronova popularnost relativno nizka, to pa dokazujejo tudi ankete javnega mnenja, ki kažejo na tesen volilni boj med trenutnim francoskim predsednikom in Nacionalnim zborom Marie Le Pen. To pomeni, da bo Macron zagotovo omilil retoriko ‘evropskosti’ in v ospredje ne bo postavljal idej o ekonomskih in institucionalnih reformah EU, prav tako pa ne bo govoril o kontroverzni pokojninski reformi, ki se je bo raje lotil po volitvah. Nekateri analitiki celo ocenjujejo, da bi slabši volilni izid Macrona na evropskih volitvah lahko privedel do predčasnih volitvev. Podobno zanimivo bo tudi v ekonomsko opešani Italiji in razdvojeni Nemčiji. Če je Italija tehnično že v recesiji in se pred evropskimi volitvami ne bo pretirano ukvarjala s fiskalnimi izzivi, pa je Nemčija podvržena novemu iskanju identitet obeh največjih strank, ki sta v zadnjem obdobju postali vse bolj podobni. To je vzpodbudilo krščanske demokrate (CDU), ki bodo novo priložnost dobili predvsem na račun umika Angele Merkel, in socialne demokrate (SDP), ki bodo izgubljeno volilno telo zaradi t. i. ”tretje poti” iskali z vračanjem h koreninam. Tokratne evropske volitve bodo prav tako sovpadale z lokalnimi, regionalnimi in državnozborskimi volitvami v Belgiji (tako vladne kot regionalne), Španiji (volitve v 13 avtonomnih regijah) in Nemčiji (ene regionalne in devet lokalnih volitev), zaradi česar bo politično okolje v teh državah že po evropskih volitvah precej drugačno.

Za konec velja omeniti, da so bile volitve v EP v preteklosti velikokrat relativno sekundarni volilni ritual, saj njen institucionalni domet pri reševanju kontinentalnih in svetovnih izzivov ni bil ključen. To se bo letos spremenilo, a ne zaradi novih pomembnih nalog in pristojnosti v skladu z Lizbonsko pogodbo iz leta 2009, temveč predvsem zaradi vzpona nacionalizma, evroskepticizma, vprašanja Brexita, in novih političnih ter ekonomskih težav največjih držav članic EU. Volitve v EP bodo prvovrstni in najpomembnejši politični dogodek v Evropi, saj predstavljajo idealno priložnost za začetek reševanja skupnih težav. Namesto povezovanja se bomo, vsaj sodeč po prvih projekcijah, odločili predvsem za fragmentacijo in izgubili priložnost. A le čas bo pokazal, v kolikšni meri bodo volitve v EP leta 2019 ključne za prihodnost EU.

 

twitter