V zadnjih petnajstih letih Franciji ni uspelo preživeti niti ene glavne reforme, ne da bi se morala pri tem soočiti z notranjo konfliktnostjo. Sredi tega boja stoji podoba monarhično-republikanskega predsednika, okoli katerega se vrtijo sovraštvo, spoštovanje, upanje in nezadovoljstvo. Najmočnejši francoski državnik doslej se je želel znebiti tega sistema, a se je realnost oglasila hitreje kot pričakovano. Kdo – sistem ali Macron – bo dokončno požrl drugega?

Razočaranje na državni ravni

»Nov svetilnik svobodnega sveta«, »čudež«, »novo upanje« – takšni so bili vzdevki, s katerimi je večina tujih opazovalcev opredelila novega francoskega predsednika po njegovem trdo prigaranem, a zmagovitem uspehu maja 2017. Emmanuel Macron je po izvolitvi nedvomno užival v »medenih tednih«, ko so celo voditelji klasičnih strank šele začenjali doumeti, da zmaga ni bila njihova. Ta gonilna sila je novemu prebivalcu Elizejske palače hitro pomagala pri njegovih prvih korakih: uspelo mu je izpeljati nekatere od najbolj občutljivih reform v Franciji, kot so fleksibilizacija trga dela, ukinitev kontroverznega »solidarnostnega davka na bogastvo« in racionalizacija javnega podjetja za francoske železnice.

A mnogi so bili tudi tisti, ki so v Macronu videli zadnje upanje Francije v boju proti končnemu zmagoslavju radikalcev.

Vendar so se hitro pojavile prve napake: tik ob začetku mandata so morali trije ministri manjšega koalicijskega partnerja odstopiti zaradi sumov lažnega zaposlovanja sodelavcev v Evropskem parlamentu. Večje praske na bojnem oklepu so sledile z odhodom pomembnih ministrov, kot sta bila večni zaupnik Gérard Collomb in ljubljenec medijev ter bivši televizijski zvezdnik Nicolas Hullot. Uničevalna je bila tudi t.i. »afera Benalla«, ki je francoskim volivcem dokazala, da francoska politika še ni končala sodelovanja s skritimi svetovalci, zaposlenimi za izvajanje domnevno umazanega dela.

To so bili simptomi šibkosti Macronovega sloga, ki je šel z odkrito poštenostjo v komunikaciji in tipično liberalnim programom očitno predaleč. Kljub prvim uspešnim nastopom, med katerimi je predsednik neposredno in brezskrbno nagovarjal nezadovoljne mimoidoče, so se ti prizori kmalu spremenili v dokaz arogance.

Maščevanje »stare garde« in razklani rumeni jopiči

Z več kot četrt milijona nezadovoljnih ljudi na francoskih ulicah in krožiščih smo dobili dokaz, da se je novoizvoljeni predsednik z zvišanjem cen goriva preveč oddaljil od nižjih družbenih slojev, kar je seveda vplivalo na najbolj geografsko izolirane državljane. Njegov prvi nagovor med krizo rumenih jopičev se je marsikomu zdel brezciljen in brez stika z realnostjo. Vlada se je potem med trmasto zavrnitvijo zahtev protestnikov in takojšnjim zapuščanjem odločila za najslabšo rešitev, vmesno koncesijo, premajhno za zadovoljevanje frustriranih protestnikov, a že preveliko, da ne bi pomenila poraz za predsednika.

Medtem se frustrirana opozicija ni mogla sprijazniti s krutim dejstvom, da je novinec v politiki zmagal najtežjo politično francosko bitko. Ob prvih resnih izgredih se jim je zdelo, da je prišel čas za vrnitev opozicije v politično areno. Vsi, eden za drugim, so se potrudili poistovetiti z rumenimi jopiči, in ugotovili, da so sami postali celo bolj nerelevantni kot Macron.

Gibanje rumenih jopičev verjetno ne bo trajalo dovolj dolgo, da bi se kasneje razvilo v alternativni model vladanja. Medtem ko so nekateri voditelji gibanja ustanovili svojo listo za evropske volitve, je podpora opozicijskim strankam že začela padati, vsi podporniki Macronove stranke La République en Marche pa so se zbrali okoli svojega voditelja. A je kri vsekakor že začela teči: Macron danes pri številnih Francozih velja za povprečnega voditelja, ranjenega, odvisnega od politično-medijsko-poslovne elite in nekoga, ki mu ni mar za navadne ljudi.

Iluzija »Evrope po francosko«

Pred letom in pol je Macron na večer svoje zmage ob zvokih Ode radosti pozdravil svoje podpornike, zbrane v Parizu, poln obljub za Evropo prihodnosti. Vsi evropski voditelji so bili že navajeni evropskih ambicij vizionarskih Francozov, od stalnih aktivnosti Sarkozyja do Hollandovih prizadevanj za bolj socialno Evropo.

Prav tako so vsi že od prve seje Evropskega sveta kljub občudovanju do novega čudežnega otroka Evrope pričakovali prepotrebne interne reforme, preden bi se odločili podpreti sleherni poskus okrepitve Evrope. Dodatno pozornost bi si zaslužile strukturne spremembe organizacije trga dela, spodbujanje zasebne iniciative ter spoštovanje proračunskih obljub, izrečenih v Bruslju. Le pod tem pogojem bo lahko Macron postal naslednik Merklove v političnem vodenju moderne Evrope.

Če je francoski predsednik nekdaj v Bruslju užival v učinku presenečenja, ki mu je dal prvotno avro nedotakljivosti, je to že stvar preteklosti. Kot mnogo drugih je na nek način ujet v tipično francoske vizije prihodnosti Evrope: Evropa kot »power multiplier« za francoske interese, zastarela želja po francosko-nemškem vlaku, ki zanemarja nova politična žarišča v Srednji Evropi, nizka skrb za podrobnosti … V tem duhu je Emmanuel Macron, tako kot njegov predhodnik François Hollande, v svojem pismu Francozom napisal, da »Francija ni država, primerljiva z ostalimi«. Kar verjetno ne bo všeč večini drugih evropskih držav, »primerljivih z ostalimi«.

Po streznitvi: reforme ali zaton

Kaj zdaj? »Želim si, da Francija postane »start-up« narod, narod, ki dela s start-upi in za njih, ampak tudi narod, ki razmišlja in napreduje kot start-up,« je Macron dejal 15. junija 2017, tik po izvolitvi. A kalifornijski način vladanja in razvoja gospodarstva, ki si je ga želel, očitno ni po godu večini francoskega volilnega telesa, zaradi česar je izgubil mlahavo začetno zaupanje in kredibilnost. Osamljen doma in oslabel v Bruslju mora francoski predsednik danes ukrepati v edino smer, ki mu lahko prinese zmago: reforme, in sicer na inovativen in demokratičen način.

Šele pred nekaj tedni so vsi, vključno z avtorjem teh vrstic, Macronu napovedovali težko reševanje krize in brezupno tavanje po dnu popularnosti. A je bilo prezgodaj. S 1. 1. 2019 je začel veljati kup »socialnih ukrepov«, napovedanih lanskega decembra, in sicer za izboljševanje življenjskih razmer Francozov: dodatek na minimalno plačo, znižanje davkov na nadure, spodbujanje bonusov zaposlenim ob božičnem času in seveda zamrznitev zvišanja davka na gorivo. Poleg tega darila v vrednosti deset milijard evrov so pozitivna mnenja do predsednika začela rasti tudi ob organizaciji »Velike debate« z državljani, ki so bili močno pozvani k predlogom za izboljševanje stanja države.

Priljubljenost predsednika se vsak dan počasi povečuje: ali je to zadnji vdih pred fatalnim padcem ali začetek oživitve, je še prezgodaj napovedati. Dejstvo pa je, da se novi potencialni tekmovalci v predsedniških volitvah 2022 že začenjajo pripravljati, in da Elizejski palači ostajata le dve polni leti pred začetkom naslednje resne kampanje, kar je skoraj nič. Letos Macrona čakajo zelo boleča pokojninska reforma, tvegane evropske volitve, upravljanje z migracijami ter seveda bitka za vrnitev gospodarske rasti in zaposlovanja, ustvarjanje zaupanja do politikov ter tekmovanje za prihodnost Evropske unije.

Še danes lahko na cestah in ulicah Francije najdemo nekaj deset tisoč protestnikov, z oceno učinkov »Velike debate« na raven popularnosti vlade in podpore predsedniku pa bomo morali počakati še nekaj mesecev. Vendar ne gre pozabiti, da so želje Macrona po prenovi francoskega političnega sistema zaenkrat ustavljene.

Predsednik je nazaj v tradicionalni francoski politični areni. Morda je ni nikoli zares zapustil.

twitter